Nedeljska pridiga, v živo iz cerkve Sv. Elizabete.

Ob spominu posvetitve lateranske bazilike v Rimu, ki je mati in glava vseh cerkva, obhajamo resnico, ki presega zidove, to je resnico o tem, kdo smo mi in kje prebiva Bog? V evangeljskem odlomku Jezus v Jeruzalemu izžene prodajalce iz templja. Pokaže nam, da je nedopustno, da je Bog potisnjen v kot. Jezus pravi, da bo tempelj, ki ga naj podrejo, postavil v treh dneh. Govori o templju svojega telesa.

Apostol Pavel nas opominja, da smo mi božja zgradba, božji tempelj in da Sveti Duh prebiva v nas. Edini temelj, ki šteje, je Jezus Kristus. Cerkev je kraj, ki nas hrani pri viru življenja in da bi to življenje ponesli v svet. Poklicani smo, da prinašamo ozdravljajočo vodo. Ali v srcu, ki je tempelj svetega duha, delamo tržnico? Ali je moje srce sveto? Cerkev je skupnost ljudi. Negovati moramo svetost in lepoto žive Cerkve. Poklicani smo k osebni posvetitvi in spreobrnitvi, da živimo kot božja zgradba in da se preko nas pretaka oživljajoča voda. Naj bo božji tempelj svet in taki bomo mi.

Včasih se zdi, da je govor o smrti preveč tih, kot da nas je strah besede, ki zveni dokončno. Vera nas pa vabi, da pogledamo preko tega praga, z zaupanjem.

V stavku današnjega evangelija: “Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel,” je vsa teologija cerkve in vsa  moč odrešenja. Krščanskega upanja ni brez osebne izkušnje, da smo ljubljeni. Mnogo ljudi izgubi vero, ker si ne dovoli verjeti, da jih Bog ljubi. Mnogi, ki so izgubili svoje drage, nosijo v sebi tiho rano, a vera nas uči, da se ljubezen ne konča, ko izgubi zemeljski stik. Ko molimo za naše rajne ne obujamo preteklosti, ampak utrjujemo občestvo svetih. Ko pri evharistiji izgovarjamo: “In tvoje vstajenje slavimo”, se spominjamo, da vera v življenje ni teorija, ampak resničnost. Naj v nas preveva mir tistih, ki vedo, da jih Bog nikoli ne bo zavrgel.

Na praznik vseh svetih se nebo približa zemlji. Bela oblačila množice, ki stoji pred jagnjetom niso znak popolnosti, temveč očiščenja. Jezus na gori govori o blagrih. Ubogi že tukaj doživljajo predokus nebes. Svetost ne prihaja iz zunanjih uspehov, ampak iz dotika Boga, iz srca. Blagor tistim, ki niso polni samih sebe, ker v njih Bog najde prostor.

Svetniki niso nadljudje, ampak, ljudje tihe dobrote, ki so Bogu dali prostor, da jih je preoblikoval. Papež Frančišek pravi, da svetost ni rezervirana za izbrane, ampak za tiste, ki hodijo sredi sveta z ljubeznijo v srcu. To je klic, ki odzvanja v vsakem srcu. Sveti Janez Pavel II. pa pravi,  da so svetniki  ljudje, ki so se vedno znova dali dvigniti božjemu usmiljenju.

Ko se danes spominjamo vseh svetih, upoštevajmo, da jih Bog ni dal zato, da bi jih občudovali, temveč zato, da bi jih posnemali. Njihov zgled je kot luč na poti, ki ne zaslepi, ampak usmerja.

Žegnanjska nedelja je praznik domače cerkve – spomin, da je v kraju svet prostor, kjer prebiva Bog. Cerkev pa ni le stavba, temveč tudi mi sami – živi tempelj Svetega Duha, posvečeni za molitev, spravo in hvaležnost.

Božja beseda nas uči, da Bog posluša ponižnega. Molitev siromaka prebode oblake, zato so vrata cerkve vedno odprta za ranjene in iskalce Boga. Evangelij predstavi farizeja, ki se hvali, in cestninarja, ki ponižno kliče: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku.« Uslišan je ponižni.

Apostol Pavel ob koncu življenja pravi: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« To je tudi naše žegnanje – živeti kot tempelj Boga in ostati zvest. Žegnanjska nedelja nas vabi, da se vprašamo: s kakšnim srcem prihajamo v cerkev? Naj bo naš odgovor hvaležnost za hiše molitve in prošnja: »Gospod, naredi tudi iz mojega srca živi tempelj, ponižen, hvaležen in odprt za tvojo milost.«

Vztrajna molitev in vztrajna prošnja, to je skupno v današnji Božji besedi Mojzesu in vdovi. Mojzes z dvignjenimi rokami podpira Izraelce v boju. Ko mu roke omagujejo, mu jih podpirata Aron in Hur.

Nihče ne zmaga sam. Vera ni zasebna stvar. Cerkev je mreža ljudi, ki se držimo za roke. Misijoni rastejo iz solidarnosti, molitve, daru, majhne žrtve.

Vdova v evangeliju je brez moči in zaščite, pa vendar zmaga zaradi svoje vztrajnosti. Tako tudi Bog prisluhne svojemu otroku, ki k njemu kliče noč in dan. Vera ni čustvo, ampak zvestoba, ki se hrani v molitvi in se pokaže v dejanjih.

Misijonska nedelja nas spominja, da se misijon začne tukaj, v družini, v župniji, v službi. Vsak kristjan je poslanec. Misijon zdaj je v tem, da ne obupamo; da kot Mojzes vztrajamo z dvignjenimi rokami, da kot vdova ne nehamo trkati na vrata, da kot Pavel vztrajamo v besedi in da kot sveta Terezija Deteta Jezusa v vsakem dejanju pustimo sledi ljubezni.

Kako kaj gre molitev? Nikar ne podcenjujmo molitve, tudi, če se zdi, da po njej ne ostaja nič. Tudi s prijateljem nisi zaradi koristi, temveč zaradi prijateljstva. Tudi v prijateljstvu z Bogom ne išči koristi, temveč le moli, bodi z Njim in nič ne pričakuj.

Evangelij nam danes predstavi prizor, ko deset gobavcev kliče Jezusa, vsi so uslišani, le eden pa pride in se zahvali. Jezusa ne osrečuje to, da ga slavimo, ampak to, da smo srečni. Hvaležnost nas dela žive, obrača pogled k Dobremu. Hvaležnost mora prerasti v vero, da dar ne postane izgubljena priložnost. Hvaležno srce zmore spoznati, da je vse dar, življenje, vera in celo križ. Zato je hvaležnost, najgloblja oblika vere. To je vera, ki ne le prosi, ampak tudi  slavi. Bogu hvala.

Če bi imel tri prošnje – koga bi prosil? In ali še verjamem, da sem uslišan? Božja beseda nas vabi: »Gospod, pomnôži nam vero!« Apostoli so vedeli, da brez nje ne morejo nositi poslanstva. Tudi naša vera je pogosto le udobna vera praznikov, zato je ta prošnja tudi naša. Habakuk kliče: »Doklej bom klical in ne boš poslušal?« A Bog odgovori: »Pravični bo v svoji veri živel.« Vera ni čarovnija, ampak dih, ki nas ohranja tudi v stiski.

Jezus pokaže na gorčično zrno: vera je majhna, a živa in zvesta, hrani pa se v molitvi. Rožni venec je prav takšna molitev: zrnce za zrncem, skrivnost za skrivnostjo. Je molitev ubogih, preprostih in vztrajnih, ki zdravi srce in nas odpira bližnjemu. Slomšek pravi: »Rožni venec je veriga, ki veže srce k nebu.« To je veriga svobode – kdor je povezan z nebesi, ga zemlja ne more zlomiti. Naj bo zato naša prošnja v mesecu rožnega venca: »Gospod, pomnôži nam vero,« da bomo ljubili, vztrajali in služili kot tvoji preprosti služabniki.

V evangeliju srečamo bogatega moža in revnega Lazarja. Bogataš se je tako poistovetil z bogastvom, da mu ni ostalo nič, niti ime. Lazar pa dobi ime po Jezusovem prijatelju. Vsak ubogi je Jezusov prijatelj in vsak revež mora imeti ime prijatelja. Greh bogataša je brezbrižnost, ni videl ubogega Lazarja, ga ni opazil. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak ravnodušnost. Bogataš je Lazarju odrekel obstoj. Med bogatašem in Lazarjem je nastal prepad. Bog je tam, kjer je ranjen človek.

Pekel se začne tukaj, v naših brezsrčnih izbirah. Nebesa se začnejo tukaj, ko znamo premostiti prepade. Slomšek je znal premostiti prepade med bogatimi in ubogimi, med učenimi in preprostimi, med narodi in jeziki. Njegov rek se glasi: V nebesa se ne pride z gosposkimi čevlji, ampak z dobrimi deli. Življenje nas spreobrača. V ranjenih Lazarjih je Bog, v ranljivih ljudeh na pragovih naših mest in vasi. Kdor gradi most do Lazarja, gradi most do Boga.

Ne morete služiti Bogu in mamonu. Današnja nedelja nagovarja vsakega od nas, saj smo tudi mi svetniški kandidati. Človek, ki je ujet pri prevari spremeni strategijo. Bogastvo, ki ga je prej zapravljal spremeni v orodje prijateljstva. Daje kruh in olje, torej življenje. Gospodar ga pohvali, ker je začel preudarno razmišljati kot Bog. Ljudje so pomembnejši od denarja. Pravo nasprotje tega je mamon, ki je bogastvo, ki hoče, da mu služimo. Jezus je jasen: “Ne morete služiti Bogu in mamonu”.

Bogastvo hitro postane malik, ki požre srce, daje iluzijo varnosti. To kar šteje niso polne shrambe, ampak srca. Tudi mi smo nezvesti skrbniki, ki smo zapravili svoje talente, a pot je začrtana. Če si vzel, začni dajati. Zlo se razoroži z dobrim, ljubezen prekrije obilico grehov. Ob koncu te bodo sprejeli tvoji prijatelji, ki si jim pomagal živeti malo bolje, jim odpisal dolg,... odprli ti bodo vrata nebeškega doma.

Bogu je sreča njegovih otrok pomembnejša od popolne zvestobe. Zato nas danes vabi, da izberemo prijateljstvo, ne bogastvo.

Praznik povišanja svetega križa nas spominja, da je križ v središču naše vere in našega vsakdana. V Stari zavezi je Bog ljudstvu v puščavi podaril zdravilo z bronasto kačo, a ne kot predmet čudežev, temveč kot znamenje vere. Podobno je križ znamenje Božje ljubezni in rešitve – ne kazni, ampak odrešenja. Današnji človek pogosto izgublja pogled na Boga, izriva križ iz domov in življenja, a prav v križu je moč in smisel. To potrjuje tudi pričevanje športnika Tima Tebowa, ki je na obraz zapisal svetopisemski citat Jn 3,16; ob tem je več milijonov ljudi poiskalo pomen tega odlomka in slišalo sporočilo o Božji ljubezni.

Začetek novega katehetskega leta nas vabi, da križ sprejmemo kot živo znamenje Božje ljubezni, ne kot okras, ampak kot način življenja. Jezus se je ponižal in bil pokoren do smrti na križu – to je pot vsakega kristjana. Otroci, mladi in odrasli smo poklicani, da v križu najdemo moč za služenje, vztrajanje, delitev in ljubezen. Križ naj bo naše prvo znamenje dneva in zadnje zvečer – stalni spomin, da nas Bog ljubi do konca in da v njem najdemo večno življenje.

Kdo se je odločil biti učenec Jezusa Kristusa? Človek sam od sebe ne more spoznati Božje volje. Sveti Duh nas vodi na pot, ki jo hoče Gospod. Prva značilnost učenca je, da dopusti, da ga vodi Duh. 

V evangeliju nas Jezus opomni: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Odpoved ni izguba, ampak prostor svobode. Učenec je tisti, ki vstopi v Jezusovo življenje - križ in vstajenje. Kristjani smo misijonarski učenci, smo poslani. Si dovolimo biti poslani, sredi svoje krhkosti, s križem na ramenih?

Molimo, da nas bo Gospod napolnil s svojo modrostjo in Svetim Duhom, da bomo znali razločevati in hoditi za Kristusom kot pravi učenci; svobodni, med seboj sestre in bratje, poslani v svet kot pričevalci njegove ljubezni.

Kdor se povišuje bo ponižan. Še malo, pa bomo vstopili v šolske in veroučnih klopi. Božja beseda danes govori o ponižnosti, ki je mnogokrat narobe razumljena. Ponižnost ni samoprezir, ampak je prostor, kjer Bog lahko pride blizu. Ponižnost je tam kjer ni napuha, ni lastne veličine, ki bi zasedala mesto Bogu.

Ko je človek prepričan, da je sam sebi dovolj, da je boljši od drugih in ne potrebuje bratov in sester, na koncu ne potrebuje niti Boga. Dostojanstvo se ne meri po položaju, ampak po srcu, ki zna pustiti prostor drugim. Ponižnost ne išče priznanja, ker je v očeh Boga že priznana. V nebeškem občestvu nimajo prostora tisti, ki so si ga priborili, ampak tisti, ki so ga prejeli in sedijo na zadnjih mestih, ne da bi se jezili na prve.

Vprašanje, ki ga nekdo zastavi Jezusu, je tudi naše: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?« Jezus ne odgovori z da ali ne, ampak povabi: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata.«

Ne računaj na tradicijo, poznanstva ali zunanja dejanja, ne čakaj do zadnjega trenutka.Evangelij se ne vrača nazaj v »zlate čase«, ampak se oznanja naprej. Krščanska kultura brez vere in ljubezni se spremeni v folkloro, a Božje kraljestvo ni klub izbranih – je gostija za vse narode. Vrata pa so ozka, ker vodijo skozi križ. Če je vera vedno udobna in brez napora, morda sploh ne hodimo skozi ozka vrata. Tisti, ki vanje vstopijo, se ne hvalijo s svojo svetostjo, ampak živijo iz Kristusa, ki je sam vrata. Danes je čas, da vero vzamemo zares, stopimo skozi ozka vrata in oznanjamo naprej, da je Bog resničen.

Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo. Jezus v današnji Božji besedi govori o ognju, o razdeljenosti, ki jo Božja resnica povzroča. To se dogaja, ker svet ne prenese resnice. Prerok Jeremija je bil, ko je oznanjal Besedo, obtožen, da širi malodušje. Vržen je bil v kapnico, kjer ni vode, samo blato, pogrezanje, mračno dno. In ravno tam, v nemoči, se zgodi rešitev. Nekdo se je zavzel zanj. Jeremija so dvignili iz blata.

Tudi mi smo včasih v kapnici, zaradi vere, zaradi resnice. Jezus želi, da se razplamti ogenj in to ne ogenj uničenja, ampak ogenj ljubezni, gorečnosti, poguma, resnice. Ta ogenj očiščuje, razločuje, preizkuša. Ko pride razdeljenost, ne gre za sovraštvo, ampak za izbrati, odločiti se, ločiti se od nečesa ali nekoga.

Ločiti se moramo od tega, kar nas dela prestrašene, žalostne, sebične, maloverne. Zvestoba resnici nam podarja mir, ki ga svet ne more dati. Tisti, ki gredo za njim, so kot Jeremija, včasih nerazumljeni in osamljeni, a dvignjeni iz blata. Njihovo srce je v Bogu. Prosi Boga in moli, da bi se lahko ločil in osvobodil tega, kar te dela neživega in nevernega.

Ne boj se mala čreda. Tvoje delo ni, da bi razumel vse poti, ampak, da bi zaupal, da Gospodar prihaja. To so zahtevne besede, Bog se veseli in nam da vero kot dar. Vera je temelj tistega kar upamo. Je hoja, tudi če ne vidiš poti. Verovati pomeni, da upaš, da bo Gospodar res prišel, čeprav se ti zdi, da zamuja.

Abraham je šel za Gospodom, Sara je verovala kljub pomislekom. Božje kraljestvo se ne rodi iz naših preračunov, amak iz zaupanja. Jezus govori o čuječnosti, ne o tesnobnem pričakovanju. Govori o srcu, ki se ne navadi spati, ki pričakuje in se ne zakoplje v svoje premoženje, navade,...Takšno srce ne reče: “ Gospod zamuja, saj imam še čas”.

Bo ob prihodu Gospod našel čuječe služabnike, ki delijo kruh ob pravem času, ali ljudi, ki so pozabili na zaupano odgovornost? Nebeško kraljestvo je dar, ki je bil dan, da postanemo kruh in luč za drugega.

Evangelij današnje nedelje govori o bogatem človeku, ki zna načrtovati in ustvarjati, a Jezus ga kljub temu imenuje neumnež. Ne zato, ker bi bil nesposoben, temveč ker ne razume temeljne resnice: življenje ni nekaj, kar si sami prigaramo, ampak dar. Človek kopiči, gradi, načrtuje, a ob tem pozabi, da ničesar ne bo mogel odnesti s seboj. V svojih "kaščah" ima vse – razen Boga. Pridigar opozarja, da je vse nečimrnost, če v tem ni Boga. Nič, kar je zgolj zemeljsko, ne more napolniti človekovega srca – le to, kar prihaja iz večnosti, kar prihaja od zgoraj. Zato apostol Pavel spodbuja: Iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus.

Kristjan naj ne beži iz sveta, ampak naj v njem živi s pogledom, usmerjenim v večnost. Ne gre za kopičenje stvari, ampak za notranjo preobrazbo – da slečemo starega človeka in se oblečemo v Kristusa. Vse naše delo, trud in dnevi imajo smisel, če je v središču Kristus. Le tako postanejo blagoslov in dar.

Prosite in vam bo dano. Iščite in boste našli. Trkajte in se vam bo odprlo. Kajti vsak kdor prosi, prejme; kdor išče, najde; kdor trka, se mu bo odprlo.

Abraham stoji pred Bogom, kot posrednik. Prosi, da bi Bog mestu prizanesel. Verjame, da je Bog usmiljen in pravičen. Jezus nas uči, da v prošnji in molitvi preprosto rečemo Oče. To pomeni, da veš komu pripadaš, da veruješ, da si ljubljen, da si slišan. Molitev je zvestoba, bližina, odnos. Vzkliknimo Abba, Oče; z zaupanjem, z ljubeznijo, z vero.

Povabljen si, da obstaneš pred njim, kot Abraham in rečeš: Gospod, tukaj sem, prosim, iščem, trkam, verujem. In vrata srca, ki tako moli, se bodo odprla, ker On ni oddaljen Bog. Je Oče. In kdor v Očeta zaupa, ne ostane brez odgovora.

Abraham, Marta in Marija nas danes učijo isto. Bog prihaja v naša življenja in nas sprašuje: “Me boš povabil? Me boš poslušal? Me boš prepoznal?” Lahko se zgodi, da Boga ne prepoznamo.

Mojzes pravi, da božja zapoved ni daleč, ampak je v tvojih ustih in v tvojem srcu. Ni vprašanje ali veliko delaš za Boga, ampak ali sediš z njim in ga poslušaš. Ali dovoliš, da on vstopi v tvojo hišo, tvoje skrbi in tvojo utrujenost. Morda je danes čas, da sedeš in te Beseda znova naredi živega. Kristus je podoba nevidnega Boga in v tej podobi danes sedi pri tvoji mizi. 

Vprašanje, kaj storiti za večno življenje, izvira iz nemira srca. Jezus ne odgovori s tezo, ampak s pripovedjo o človeku, ki je padel, o tistih, ki so šli mimo, in o enem, ki se je ustavil. Vera ni nekaj oddaljenega, ampak blizu – v naših besedah, srcu in dejanjih. Pogosto smo mi tisti, ki hodimo mimo, ker nimamo časa ali ne želimo tvegati. Raje preračunavamo, namesto da bi zaupali, da z usmiljenjem nikoli ne izgubimo. Vera se ne meri po razpravah, ampak po ljubezni. Bog, ki je ustvaril vse, pride kot usmiljeni Samarijan, ki se skloni k ranam človeka. Ne sprašujmo, kdo je naš bližnji, ampak komu smo mi bližnji. Mladi influencer, ki je sprva brezdomki dal le bankovec, je po Božjem klicu naredil vedno več, a zato izgubil sledilce in ugled. Vseeno je spoznal, da je prej živel dvolično in da je šele v ljubezni našel pravo življenje. Torej ne hodimo mimo, ampak postanimo bližnji.

Mir tej hiši. Kristus svojega učenca ne pošilja z načrti in ne z orožjem in ne z varnostjo, ampak z mirom. Z besedo, ki ima moč, da prebudi srce, da potolaži ranjenega.

Izaija nas vabi v naročje Boga, ki je kot mati. Kot mati tolaži svojega otroka, nas tolaži On. Ne govori o oddaljenem Bogu, ampak o Bogu, ki se skloni, ki nežno stisne k sebi. Ta Bog govori s tihim dotikom, s toplo besedo miru. Pavel pa pravi, da se ne hvali, razen s križem. Križ je blagoslov, je njegova bližina, je začetek in ne konec.

Kristjan nosi sled miru, ki ni iz njega. Evangelij nas opomni, da se Božje kraljestvo približuje. Božje kraljestvo ne pride z vladanjem, ampak s služenjem, ne z močjo, ampak z mirom. Najgloblje veselje je to, da je tvoje ime zapisano v nebesih. Kako dragoceno je imeti prijatelje v Kristusu, kako dragoceno je biti Kristusov.

Peter je zaprt, zvezan v verige in na tleh. Nemočen pred človeško sodbo, vendar Bog pošlje angela, ki pravi: ”Vstani hitro”. Boga ne ustavi nobena ključavnica, nobena prepreka, niti smrt ne. Njegov glas prodre skozi vse. Petrova zgodba je zgodba človeka, ki ve kaj pomeni zatajiti, omahovati, plavati po vodi vere in toniti v morju lastnega strahu. Pa prav njemu Jezus reče, da je Peter skala. To je njegova poklicanost. Na svoji šibkosti gradi prostor za druge.

Pavel pa je drugačen, bil je prepričan, goreč, silovit, pa tudi slep. Dokler ga ni zaslepila Luč. Šele, ko mu Jezus odvzame vid začne zares videti. Njegov boj je dolga tekma, da na koncu reče: ”Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil”. Ne govori o uspehu, ampak o zvestobi Bogu.

Peter in Pavel sta zelo različna, a združena v istem  pričevanju. Oba sta izročila življenje Njemu, ki ju je poklical po imenu. Nikjer ni take teme, da Jezus ne bi mogel posvetiti skoznjo s svojo lučjo. Za njima je ostala cerkev, pričevanje, križ in predvsem upanje. Tudi danes nas Jezus sprašuje: ”Kaj pa vi pravite, kdo sem?” Tudi danes nas vabi naj vstanemo in gremo za njim, s postom, molitvijo in živo vero. Molimo za duhovnike in vse, ki si za to prizadevajo.

Po prazniku Binkošti in ob vstopanju v skrivnost Svete Trojice nas današnja Božja beseda vabi k pogledu na križ. Jezus nas kliče: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi, vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj." Križ ni simbol udobja, ampak kraj resnice, rane, bližine in milosti. Ko iskreno pogledamo Križanega, ne moremo ostati enaki.

Ob prazniku Rešnjega telesa in krvi se postavlja vprašanje: Kaj pomeni evharistija zame? Ne gre le za obred, temveč za srečanje z Živim Bogom. In če bi Bog odgovarjal, kdo smo mi, slovenski kristjani, bi morda rekel: "Niso popolni, a so moji." Kljub naši mlačnosti nas ne zavrže, ampak nam odpira studenec milosti – iz svoje prebodene rane. Peter izpove: »Ti si Božji Maziljenec,« a ne ve, da bo ta razodet prav na križu. Jezusov klic k nošenju križa ni k trpljenju zaradi trpljenja, ampak k svobodi in resničnemu življenju. Evangelij nas ne meri po moči, temveč po pripadnosti: komu pripadamo, komu verjamemo.

V svetu delitev prihaja Kristus, ki vse to preseže – na križu smo postali eno. V Njem ni več delitev, le edinost. Zato križ ni konec, ampak začetek novega življenja – življenja tistih, ki ljubijo, se ne bojijo jokati, vsak dan znova vstanejo in rečejo: "Mojo dušo žeja po tebi, moj Bog." To ni vera perfekcionistov, temveč tistih, ki vedo, da jih Bog gleda s križa – in jih ne zapusti. Imaš svoj križ? Dobrodošel med Božje ljubljence.

En Bog, tri božje osebe; Oče, ki daje, Sin, ki prejema in vrača, Duh, ki je občestvo in vez. Skrivnost svete Trojice je povabilo v odnos.

Vsi nosimo ta pečat Trojice. Že s prvim križem na čelu in svetim krstom, nas Bog povabi v Življenje. Razodeva se Bog, ki ni oddaljen, ampak Bog, ki vstopa v odnose. V evangeliju Jezus pravi, da nas Duh vodi v Resnico. Resnica je oseba. Ima ime in to je Jezus Kristus. Ima dih, to je Sveti Duh. Ima srce, to je Oče. Cerkev je občestvo, družina, ki v vsakem odnosu zrcali Trojico. Povabljeni smo hoditi za Resnico in z njo: v ljubezni, ki se daruje; v skupnosti, ki zna poslušati; v življenju, ki postane pričevanje. Naj vedno slavimo Trojico.

Komaj so se apostoli vsaj malo navadili na Vstalega, spet morajo verjeti, upati, vztrajati. Z neba pride močan šum, kot bi se bližal silovit vihar. To je rojstvo cerkve. Sveti duh je ustvarjalen, je alfa in omega tudi cerkve. Svetega duha ne vidimo, pa vendar je oseba. Je veter, ogenj, dih. Sveti duh je Bog na svobodi, ki ga ne moremo zapreti. Vedno znova preseneča, pomaga nam ljubiti Boga in vse kar je njegovo. Tudi križ.

Vsa zemlja je polna gospodovega duha. Duh govori materni jezik vsakega človeka. To je jezik ljubezni. Njegova misija je: ostati, učiti, spominjati. Sveti duh je goreči izliv življenja ljubezni. Naj to življenje zažari v nas. Kličimo ga: “Pridi Sveti Duh”, v osebni molitvi, v zakramentih, v svojih osebnih odločitvah. Ne bodimo prezasedeni in  ne begajmo, saj je  Bog  tu in dela vse novo. Aleluja.

Ni naključje, da se med vnebohodom in binkoštmi srečamo z mučencem Štefanom. On z odprtimi očmi, sredi nasilja vidi slavo. Nebesa živi in se po Jezusovem zgledu sredi stiske obrača na Očeta: “Sprejmi mojo dušo, ne prištevaj jim tega greha”.

Ali tudi jaz v stiskah in ob doživljanju krivic zmorem kaj takega? Se zmoremo takrat obračati na Boga in klicati njegov blagoslov? Evangelij nas danes vabi, da bi bili eno. Da bi bili tisti, ki odpustijo, zaupajo, da brez njega ni poti. Ne sodimo ampak zdravimo in povežimo.

Sem vernik ali sem Jezusov učenec? Sem Jezusov sledilec ali njegov posnemovalec? Ali me vera spreminja? V čem posnemam Jezusa, v čem sem njegov učenec? Jezus pravi v evangeliju: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem«. Jezus nas vabi v zavezništvo.

Ljubezen je prostor božje navzočnosti, je kraj srečanja. Če ljubiš, bo Bog prebival v tebi. Bog pride v našo dušo, ker nas ljubi. Nismo sami. Sveti Duh, tolažnik, je ta, ki je poklican, da je ob nas. Nemiru prinaša mir. Ljubezen ima moč, da v tebi prebudi življenje. Ljubezen se spominja kot zvestoba. Spomin postane kraj navzočnosti Boga. V srcu, ki se spominja, prebiva Bog. Jezus nas vabi, da ga ljubimo. Ljubezen se ne rodi iz prisile, ampak iz odločitve, da izbereš Besedo. Jezus pravi: Drži se moje Besede, ohrani in varuj jo.

Mesec dni po veliki noči se spominjamo, kako so apostoli doživljali vstajenje: med vero in dvomom, upanjem in strahom. Evangelij nas danes popelje nazaj v vzdušje velikega četrtka, ko Juda zapusti večerjo in odide v noč. Jezus kljub bližajoči se izdaji in križu ne govori o maščevanju, temveč o slavi in ljubezni. Poudari edino novo zapoved: »Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil.«

To je srce krščanstva – ljubezen, ki se ne meri, ne izbira, ne čaka, ampak daje. Ljubezen, ki je dejanje, dih, kruh, potrpežljivost in zvestoba. Ljubezen, ki vidi v vsakem človeku dogodek svetosti, tudi v Judi. Jezus ljubi do konca – ne ker si kdo zasluži, ampak ker je ljubezen njegovo bistvo. Takšna ljubezen je naše znamenje in identiteta. Velikonočna ljubezen ne ugasne v temi. Je luč, ki žari in rojeva novo življenje. Samo tisti, ki se pusti ljubiti, lahko tudi sam zares ljubi – in živi.

Moje ovce poslušajo moj glas in hodijo za menoj. Glas pastirja je klic, ki je oseben in vztrajen. Ne gre zato, koliko naredimo, koliko znamo, ampak komu pripadamo. Gospod nas vabi v odnos. Glas pastirja nas ne nadzoruje, ampak vodi, ne kriči, ampak šepeta, ne sili, ampak vabi. Kako slišati ta glas v svetu, ki je preplavljen z drugimi glasovi?

Današnja božja beseda pokaže, kako odločilen je trenutek poslušanja in zavračanja. Resnica vedno zmoti udobje. Evangelij je luč, ki v temi sproži odpor. Vera ni nagrada za dobre, ampak dar za tiste, ki poslušajo in dovolijo, da jih glas pastirja prebudi in pokliče. Pot dobrega pastirja ni lahka, če bomo poslušali njegov glas bomo našli življenje in nihče nas ne bo iztrgal iz njegove roke. Jezus je resnični pastir, amen, aleluja!

Ali me ljubiš? so Jezusove besede Petru v današnjem evangeliju. Gospod nas vabi, da vstopimo v vero, ki se rodi iz odnosa, ki se zgodi ob srečanju. Evangelij pripoveduje o tretjem Jezusovem razodetju po njegovem vstajenju. Vstali Jezus se ne vsiljuje, ampak se razodeva tistim, ki so pripravljeni gledati s srcem. Ključna drža Kristjana je iskati navzočnost in ne zahtevati dokazov. Vrnitev v preteklost brez Gospoda ne obrodi sadov. Vera se začne tam, kjer pustimo, da nam Bog govori. Božja milost nas vabi k sodelovanju.

Vera ne potrebuje vedno razlage, včasih zadostuje da si, da si z Njim. Na vprašanje “Ali me ljubiš” je Jezus Petra povabil v odnos. V Petrovi nemoči in bolečini se rojeva novo poslanstvo Pasi moje ovce. Peter, ki je spoznal lastno nemoč, lahko vodi druge. Sledi povabilo Hodi za menoj. Jezus Petra znova kliče, tokrat kot zvestega učenca.

Vsak od nas je v tej zgodbi. Znova lahko začnemo samo z Njim. Potrebujemo pogled, da nas nekdo znova pogleda z ljubeznijo. Sledi Gospodu, ki te vpraša Ali me ljubiš? Odgovori na njegov klic: Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad in hodi za njim.

Vstali Jezus pride skozi zaprta vrata. Ne da bi trkal, ne da bi poravnal račune, ne kot duh, ampak kot ranjen. Vrata so bila zaklenjena zaradi strahu – pred Judi, pred samim seboj, pred lastnimi izdajami. Jezus se postavi mednje, sredi njihovih ran, sredi njihovega sramu, in reče: Mir z vami. To je mir, ki ima rane, mir iz odpovedi in ljubezni, ki je šla do konca. V njih vdihne svoj mir in pravi: Prejmite Svetega Duha. Bog ustvarja na novo, z novo človečnostjo in poslanstvom. Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni. Božji obraz je obraz usmiljenja. Tudi če bi bila duša kakor razpadajoče truplo – po božje ni tako. 

Tomaž, ki ga ni bilo z njimi, se želi prepričati. Jezus pride tudi zaradi njega in se ne sramuje njegovih dvomov. Tomažu zadostuje navzočnost, beseda. Moj Gospod in moj Bog! Ta izpoved vere ne izhaja iz nauka, ampak iz odnosa. Jezus se dotika tam, kjer najbolj boli – z mirom, z odpuščanjem. To je vera, ki raste iz Jezusovega dotika mene. Rane so ostale. Vstajenje jih ni izbrisalo. Križani je vstal, vstali pa je še vedno križani. Križ brez velike noči je slep, velika noč brez križa pa prazna. Nedelja božjega usmiljenja je blagor za nas, ki nismo videli, pa verujemo. On pride znova in znova – čez naše zaklenjene strahove, ponos, padce – in reče: Mir s teboj. Ne zato, ker si ga zaslužimo, ampak ker ga potrebujemo. Usmiljenje je edina pot. 

Ljubezen je močnejša od smrti. Žene ne vedo, kako bodo odvalile kamen, vodi jih srce. Zora velike noči, se začne s praznino, ki ni takoj upanje, ampak najprej zmeda. Grob je odprt, kamna ni, telesa ni, so pa besede: “Kaj iščete živega med mrtvimi?”

Velika noč nas ne sili v pozabo trpljenja, ne briše križa in ne ponuja poceni sreče. To je noč vere, noč upanja. Ljubezen ne ostane zakopana v grobu. Največji sovražnik smrti ni življenje, ampak ljubezen. Samo ljubezen ima moč, da vstane od mrtvih. Kristus je vstal, da bi nam bil še bližje, saj je Emanuel, Bog z nami.  Dovolimo, da nas najde.. Velika noč je povabilo, da iščemo Živega med živimi. Aleluja.

Na pragu naših cerkva gori ogenj. Luč premaguje temo. Voda postaja simbol novega rojstva. Praznina groba je napolnjena z življenjem. Kamen je odvaljen, ne za to, da bi Jezus prišel ven, ampak da bi mi lahko vstopili, da bi zaslutili, da ni živega med mrtvimi. Izziv za nas, kje  iščemo življenje? 

Velika noč je trenutek, ko smo poklicani, da vstanemo. Da odvalimo kamen pred svojim srcem. Da dovolimo, da se nas dotakne svetloba jutra. Kamen je bil odvaljen, grob je odprt, Kristus je vstal. To je noč, ko se za nas začne novo življenje, ko iz grobov vstopimo v jutro. Naj nihče ne ostane v temi. Aleluja!

Veliki petek je dan tišine, bolečine in skrivnostne Božje navzočnosti. Zdi se, kot da se je nebo zaprlo in da je Bog utihnil – a Bog ne beži, ne obsoja, temveč tiho trpi z nami. Križ postane prostor, kjer se razodene globoka modrost ljubezni, ki ne kriči, temveč molči in ostaja. Kristus ni sestopil s križa, ker je ostal zaradi ljubezni. Njegove prebodene roke niso znak poraza, temveč povabilo k spreobrnjenju.

Križ razkriva resnico o človeku, ki zna ubijati, in o Bogu, ki zna ljubiti do konca. Jezusove besede "Oče, odpusti jim" razodevajo usmiljenje, ne obsodbe. In Božja ljubezen seže tudi do tistih, ki vedo, kaj delajo, a kljub temu grešijo. Ob križu tiho stoji Marija. Ne beži, ne obsoja – samo ostaja.

Cerkev se rojeva tam, kjer so trpeči, kjer vlada tišina, kjer je ljubezen močnejša od bolečine. Iz Jezusove rane pritekata kri in voda – zakrament življenja in milosti. Križ, čeprav težak in prežet z grehom, postane drevo življenja, ker se je Bog po njem dotaknil najtemnejšega v nas, da bi nas rešil. Poslušnost v trpljenju, kot jo opisuje Pismo Hebrejcem, kaže na moč tihe vere. Zato križ ni več le simbol bolečine, temveč prestol ljubezni. In kot pravi papež Benedikt XVI, je ljubezen močnejša od smrti.

Morda so cerkve danes tihe, prazne, brez okrasja – a če ostanemo s tihim »hvala«, s solzami in vero, potem smo tam, kjer Cerkev resnično živi: pri križu, ob Mariji, v ljubezni, ki nikoli ne mine. In iz te rane na Jezusovem boku že sije svetloba. Še ni vstajenje – a se bliža. Bog nikoli ne ostane v grobu.

Veliki četrtek nas ne vodi le v spomin, ampak v zgodbo, ki se dogaja tudi danes. To je dan, ko si Jezus sname plašč Boga in si zaveže predpasnik služabnika in umiva noge svojim učencem. S tem ne izgubi svoje božanske veličine. Zmoremo tudi mi, dati kdaj prednost drugim, čeprav nam bi morda pripadala?

Jezus to stori, ker ljubi in svojim izkaže ljubezen do konca. Takšna ljubezen postane zakrament, ki se ne vsiljuje, a postavi mejo. Evharistija je skrivnost bližine za utrujeno dušo. Bog se vedno znova daje in nikogar ne izključuje. Štola brez predpasnika je prazna, predpasnik brez štole pa le sterilna usluga. Duhovništvo, ki se ne sklanja ni Jezusovo. Evharistija ni nagrada za popolne, ampak zdravilo za ranjene. Danes nas Jezus znova vabi, naj sedemo z njim in si pustimo umiti noge. Bog je postal človek, da bi človek postal božanski.

Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem, vzklika množica, ko obhajamo cvetno nedeljo. Vendar čez nekaj časa bodo ti isti glasovi kričali križaj ga. Kje sem jaz med tema dvema vzklikoma? Cvetna nedelja me vabi k hoji za križanim.

Jezus ob vstopu v Jeruzalem ne išče slave, ampak križ. Jezusova ljubezen je ljubezen, ki se ne boji biti ranjena. In ta ljubezen me izziva, da je ne bi občudoval od daleč, ampak da bi šel z njo. Cvetna nedelja je povabilo, da hodim za Jezusom, da ne ostanem v množici, ki maha s palmovimi vejami, da ne obsojam s čistimi rokami in da ne gledam od daleč. Povabljen sem, da stopim z Njim; v tišino, v vrt, v smrt. Naj v velikem tednu odmevajo v nas trenutki in besede Jezusovega trpljenja.

Post nas spominja na minljivost in nas vabi k premisleku o svojem življenju. Jezus v evangeliju o prešuštnici pokaže, kako Bog ne obsoja, ampak odpušča in vabi k novemu življenju. Farizeji vidijo v ženski le predmet obsodbe, Jezus pa se sklanja in piše v prah – morda njeno ime, morda Očetove besede. Njegova molčeča prisotnost govori glasneje kot obsodba. Ko reče: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen, se grešniki umaknejo. Ostaneta le On in žena – greh in usmiljenje, strah in ljubezen. Jezus ji ne postavlja pogojev, temveč ji vrne dostojanstvo: Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in ne greši več.

To je povabilo, ne ultimat. Bog ne rešuje z grožnjo, ampak z ljubeznijo. Ne zahteva popolnosti, temveč pripravljenost na spreobrnjenje. Evangelij je za utrujene, za ranjene, za tiste, ki si ne znajo odpustiti. Bog ne išče popolnih ljudi, ampak tiste, ki mu odgovorijo in mu dovolijo, da jih oblikuje. To je srce evangelija – ne kamen v roki, ampak roka, ki dviguje. Ne obtožba, ampak objem. In potem gremo naprej, nepopolni, a zaznamovani z milostjo in zaupanjem v novo življenje. Bogu hvala.

Še odmeva klic iz gorečega grma, ki kar ne zgori. Bližina Boga zahteva drhtenje srca in glasu. Sezuti je treba čevlje z nog, ker je to sveta zemlja. Kdaj si nazadnje klečal pred Bogom? Ni težava klečati kje drugje, ko čakamo v vrstah, na izvid, na povišico, na popuste. Na kolena nas spravi obilje in pomanjkanje. Mojzes je klečal pred Bogom in ga zato ni bilo več strah ne faraona, ne nadlog in ne upornega ljudstva. Gospod je klical Mojzesa, Abrahama, Samuela in v novi zavezi Simona in Savla.

Še vedno se nas drži obljuba, ki je je bil deležen Abraham, še vedno hodim v upanju na svobodo kot Mojzes in nas kot Savla dela iz preganjalcev evangelija v pričevalce veselega oznanila. Izgubljeni sin se je v stiski in pomanjkanju spomnil doma in očeta. Spomnil se je ljubezni, ki jo je zapustil in se odloči vrniti k očetu.

Tudi mi se kdaj oddaljimo od vrednot, ki življenju dajejo resnični smisel. Sledi stiska, nezadovoljstvo in hrepenenje po nečem večjem. V tej stiski se spomnimo na Očeta, ki ne obsoja, temveč nam teče naproti. Ne glede na to kako globoko smo zašli, nas Gospod čaka, da nam vrne dostojanstvo. Bodimo zato hvaležni.

Spomnimo se na naše srečanje s klicem, z obljubo, z mislijo na Boga, da je Bogu mar zame in da me ljubi. Mojzes je zaslišal klic v gorečem grmu. Nagovorjen je v svoji majhnosti in svoji skromnosti. Mojzes posluša. Ne beži, se ne skriva, ne prelaga odgovornosti. Bog se sklanja k človeku, zazna njegovo stisko. Bog se mu razodene, kdo je. Se sprašujemo, kakšno je božje ime? Mojzesu Bog odgovori: Jaz sem, ki sem. Bog, ki je tukaj. Bog, ki je z nami, v vsakem trenutku našega življenja, v vsaki stiski, v vsakem veselju. Božje ime je rešitev, je svetišče, je trdnjava, je posvečeno. Božje ime je Jezusovo poslanstvo, prinaša odrešenje. Božje ime prinaša blagoslov. Božje ime moramo častiti, slaviti, klicati v veri. Mojzesovo poslanstvo je, da gre. Bog ga kliče k akciji. Mojzes sprejme klic k odgovornosti. Klic, ki ni lahek in zahteva pogum ter zaupanje.

Smo kdaj nad čem ali kom že obupali? V evangeliju slišimo o smokvi, ki ne rodi sadu. Če ne obrodi sadu, zakaj je ne bi posekali? Kaj pa, če smo mi ta smokva? Kaj je sad v božjih očeh? Vrtnar je tisti, ki verjame. On, ki me kliče po imenu, ne obupa nad nami, kljub našim napakam, slabostim in naši zvestobi. Daje nam priložnost, da se spreobrnemo in obrodimo sadove. Moja nerodovitnost v njem postaja nova njiva, polna plodov vere, upanja in ljubezni.

Prejšnjo nedeljo smo premišljevali o skušnjavah, ki nas lahko odvrnejo od Boga – želja po moči, udobju, izzivanju Boga. Toda skušnjave so lahko tudi priložnost za poglobitev odnosa z Njim. To nedeljo pa nas evangelij vabi k budnosti.

Jezus se s tremi učenci povzpne na goro, kjer se med molitvijo spremeni – njegov obraz zažari, oblačila postanejo bela in ob njem se prikažeta Mojzes ter Elija. Iz oblaka zadoni glas Boga Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte.« Kot učenci na gori Tabor smo tudi mi včasih deležni trenutkov močne Božje bližine, ki jih želimo podaljšati. Vendar Jezus ne ostane na gori – pot ga vodi v dolino, proti trpljenju in križu.

Vera se ne gradi na izrednih trenutkih, ampak predvsem na vztrajni hoji za Kristusom. Preobrazba na gori nas uči, da nas Bog spremlja tudi na težkih poteh. Kristusovo spremenjenje nam zagotavlja: Ne bojmo se križa, saj se pot konča v svetlobi Vstajenja. Apostol Pavel nas spodbuja, naj stojimo trdno v Gospodu, saj je naše državljanstvo v nebesih. Prosimo, da nam Bog na postni poti podari trenutke upanja in moči, da bomo zvesto hodili za Njim.

Začenjamo sveti postni čas, ki s svojo odličnostjo lahko naredi, da bomo zopet zmerni. Hkrati pa se ga bojimo, ker nam prepoveduje in nas dela dvolične, ko se z navdušenjem nečesa lotimo, pa tako težko izpeljemo. Smo sredi skušnjav, ki so vedno prisotne. Ne moremo čakati, da se zaključi naše zemeljsko življenje in bomo končno rešeni skušnjav. Krščanstvo je živo in dejavno ravno sredi skušnjav, sredi padcev in porazov. Ne zaletavajmo se vanje, ampak kličimo Boga. Puščava ni kazen, je pa težka in neusmiljena. V tem postnem času vstopimo v puščavo z Jezusom in kličimo Gospodovo ime.

Kakšen sad rodi moje življenje? Kaj je to, kar nosim v sebi? Jezus nas vabi k iskrenemu pogledu vase. Kliče me k spreobrnitvi lastnega srca. Ko iz srca odstranjujem trnje, sejem dobro seme. Če je v mojem srcu trnje, moje besede ranijo. Če je moje srce polno hvaležnosti, bo iz njega izhajala dobrotna govorica evangelija. Dopustiti moram, da me Bog preoblikuje, da postanem drevo, ki rodi dober sad. Pustiti se moramo prečiščevati in sprejemati preizkušnje, saj moramo naše besede in dejanja dati skozi sito božje milosti. V središče moram postaviti Kristusa in ne sebe. Naj ne izgubim upanja, naj ne obupam in odprem srce Bogu.

Naj naša življenja rodijo dober sad, kajti tisti, ki ostane v Gospodu, nikoli ne ostane prazen, pozabljen, zapuščen, ampak ta, ki je v Gospodu, bo živel.

Vam, ki me poslušate, pravim: "Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo, blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molite za tiste, ki vam delajo krivico." Naravna človeška reakcija na bolečino in izdajo je maščevanje – oko za oko, zob za zob. A Jezus nas vabi k drugačni poti.

David je imel priložnost, da se maščuje Savlu, ki ga je preganjal, a tega ni storil. Zakaj? Ker Božje poti niso poti maščevanja. Bog nas ne kliče k temu, da sodimo svoje sovražnike, ampak da odpustimo in pustimo prostor Njegovemu delovanju. Jezus nas izziva: Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo.

Seveda je to težko – ljubezen do tistih, ki so mi storili krivico, je morda največji izziv. A Jezus nas ne kliče k lahki poti, temveč k poti, ki vodi v svobodo. Sovraštvo zasužnji, maščevanje veže na krivico, odpuščanje pa osvobaja. Ljubezen do sovražnika ni poraz – je zmaga.

Sveta Terezija iz Kalkute pravi: "Če ljubiš, boš ranjen – ljubi vseeno. Če odpuščaš, bodo rekli, da si naiven – odpusti vseeno." Na koncu ni pomembno, kaj pravijo ljudje, ampak kaj pravi Bog.

Jezus zbere svoje ožje občestvo, svoj apostolski zbor, nato pa se umakne na goro in noč prečuje v molitvi. Ali ponoči še kdo moli? Izjemoma se takrat učimo, opravljamo službene dolžnosti, se zabavamo,... za molitev pa si ne vzamemo časa.

Jezus je šel med množico in dal vsem tistim, ki jih ima svet za nesrečne, novo dostojanstvo. Blagruje jih, saj ve, da imajo ubogi v srcu prostor za Boga. V njih se že uresničuje božje kraljestvo. Jezus ob tem ne obsoja bogastva in veselja, temveč opozarja na nevarnost samozadostnosti. S tem govori o vsakem izmed nas, saj smo tudi mi vedno na obeh straneh. Jezus nas vabi, da prepoznamo svojo revščino in svojo potrebo po Njem. Blagor tistim, ki se zavedajo, da brez Njega ne morejo ničesar storiti.

Bog nas vedno znova kliče in vabi, da mu odpremo svoje srce in tako kot deček Izaija tudi mi vzklliknemo "Tukaj sem, pošlji mene!" 

Ko Jezus vstopi v moje življenje, ga preobrazi. Kot se je zgodilo ribičem na obali Genezareškega jezera. Po neuspešni noči so izpirali mreže in nič niso ujeli. Jezusove besede Odrinite na globoko in vrzite mreže imajo poseben pomen. Čeprav vse to delamo, bomo na tvojo besedo storili to, kar praviš. In takrat se mreže trgajo od obilice rib. Simon Peter pade pred Jezusa in se čuti nevrednega, Jezus pa ga povabi, da lovi ljudi. Srečanje z Bogom je soočanje s svojo resnico. Simon spozna, da stoji pred svetostjo, pred ljubeznijo samo.  Tam, ko bi se najraje umaknil, ga Jezus pokliče.

Kjer človek vidi svojo grešnost, Bog vidi priložnost za spreobrnjenje in poslanstvo. Bog ne izbira popolnih ljudi, ampak tiste, ki so pripravljeni stopiti na pot z njim. Jezus nas vabi, da mu zaupamo, da poskusimo znova, temveč ne več sami, ampak z njim. Vabi, da odrinemo na globoko, vabi nas k pogumu in zaupanju Njemu, ki nas vodi. Jezus nas vedno znova kliče, naj odrinemo na globoko, tudi če so mreže prazne. Poklicani smo k poslušanju božje besede in popolnemu zaupanju Kristusu. Ko se srečamo z Njim, ne moremo biti več isti. Napolni se naše srce.

Kaj pa zame pomeni Odrini na globoko? Kaj je moje globoko? Ne ostajaj na plitvini in se ne boj neuspeha. On dela čudeže, ti pa le vrzi mrežo.

Prerokinja Ana ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. Marija in Jožef sta vse opravljala po Gospodovi postavi, to je darovanje, ki ni zgolj zunanje, ker tako pač vsi delajo, temveč izhaja iz poslušnosti božji volji. Zapovedi in pravila so nam danes lahko odveč in obremenjujoča, a vendar se v njih prepleta delovanje Svetega Duha.

Kaj pa je Gospodova postava za današnje kristjane? Eno so navade, drugo pa božje zapovedi, ki se dotikajo življenja. Nanje lahko naslonimo svoje življenje v veri: redno prejemanje zakramentov, molitev, branje svetega pisma, post, vztrajnost v družinski veri, spoštovanje svetih krajev, dejavna ljubezen do bližnjega, odpiranje delovanju Svetega Duha, zaupanje v božji načrt in iskanje božje volje.

Nedelja božje besede je priložnost, da odkrijemo moč in lepoto svetega pisma. V središču je Beseda iz začetka stvarjenja, ki se je učlovečila v Jezusu Kristusu. Vsak dan jo slišimo v liturgiji. Bog izreče besedo in se zgodi. Njegova beseda prodre v globine našega srca in ga preoblikuje.

Kje imamo sveto pismo? Kako ga beremo? Odložimo ekrane in berimo sveto pismo, naj nas božja beseda krepi. Dobro je imeti dobre navade, ki niso zgolj spomin na prednike. Jezus je živa beseda, ki uresniči kar oznani. Zdaj razglaša leto gospodove milosti - sveto leto.

Odprimo srca božji milosti in obudimo gorečnost, odpustimo, prosimo odpuščanja, posvetimo Bogu svoj čas, svoje življenje. To je resnična priložnost za spreobrnjenje.

Po Jezusovem krstu sledi poglabljanje odnosa z očetom, boj v puščavi in nato javno delovanje, ki ga Jezus prične s čudežem v Kani Galilejski, ko je na poroki zmanjkalo vina. Besede "nimajo več vina" nosijo globoko simboliko. Ne imeti vina pomeni izgubiti veselje, izgubiti smisel. Naše življenje se utrudi. Vera izgubi svojo iskrico. Takrat, ko smo na videz na robu, Bog pokaže svojo moč.

Marijine besede, ko je spoznala, da je na poroki zmanjkalo vina, so bile polne vere in sočutja. "Karkoli vam reče, storite," je povabilo za vsakega od nas. Vera je dejanje. Dejanje vere omogoči čudež. Jezus svoje javno delovanje začne z veseljem. Povabljeni smo, da to veselje, vero, delimo z drugimi. Vera se krepi, kop jo delimo, ko jo živimo z drugimi. Bodimo pripravljeni napolniti prazne vrče z veseljem, bodimo odprti za milost.

Jezusov krst je svetilnik, ki osvetljuje Jezusovo identiteto in hkrati odkriva božji načrt za vse nas. Mi moramo vstopiti v božji načrt in iskati božjo voljo. Jezus, ki je bil brez greha, se je v Jordanu dal krstiti. To je bilo dejanje ljubezni, ki je premostilo prepad med Bogom in človekom. Nebesa so odprta, Bog ni več oddaljeni sodnik, ampak oče, ki nas sprejema v svoje naročje. Sveti Duh se spušča kot dar, ki preobraža svet. Glas iz nebes: “Ti si moj ljubljeni sin”, nam da novo identiteto. Peter pravi, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna.

Jezusov krst nas tudi izziva, da premislimo o lastnem krstu. Ali živimo kot ljubljeni božji otroci in božjo ljubezen prinašamo svetu?

Človeški spomin je krhek in minljiv, kar nas opominja na omejenost našega vsakdana in na potrebo, da se zazremo v večnost, kamor resnično spadamo.

Evangelist Janez nas v začetku novega leta vabi, da dvigamo pogled iz svoje omejenosti našega vsakdana in se zazremo v večnost. In beseda je meso postala. Kako mogočen je ta stavek! Bog, ki je postal človek, nam razodeva dostojanstvo vsakega človeškega bitja. Sprejeti besedo pomeni več kot zgolj poslušanje, občudovanje ali učenje na pamet. Sprejeti Kristusa pomeni stopiti na pot spreobrnjenja. In kako postanemo božji otroci? Jezus sam pravi: Bodite popolni kot je popoln vaš Oče v nebesih. Popolnost se ne meri z odsotnostjo padcev, temveč z vztrajnostjo, da se vedno znova dvignemo in sledimo Kristusovemu zgledu. Kristus je življenje in luč. Božič nas kliče, da ljubimo življenje, branimo dostojanstvo vsakega človeka in zavračamo »kulturo smrti«, ki ogroža sodobni čas.

V letu, ki je pred nami, smo poklicani, da postanemo nosilci luči. Kliče nas, da s konkretnimi dejanji prinašamo luč v teme sveta in postanemo nosilci resnice, tudi kadar je to težko. Naj bo to leto izjemna priložnost svetosti, padcev, ponovnega hrepenenja po življenju in da ne izgubimo upanja, vere in ljubezni do življenja, ki odseva Božjo ljubezen in slavo.

Družina izraža dom, srečo, toplino. Vendar se pogosto zgodi, da je to le naša želja, kar naj bi družine bile. Tudi sveta družina je od samega začetka na udaru tako kot naša družina. Družina, ki je danes pod močnim pritiskom, se razkriva kot kraj, kjer Bog prebiva in deluje. Sveta družina ni popolna, ampak se v njej odraža svetost, vztrajanje v ljubezni in zaupanje v Boga. Družina je kraj, kjer spoznamo Božjo ljubezen.

Poklicani smo v svojem srcu ohraniti dogodke, ki jih ne razumemo, v zaupanju, da bo Bog nekoč vse razsvetlil. Družina je prostor, kjer se v dialogu, razumevanju in medsebojnem poslušanju oblikujemo v božje sinove in hčere. Postavimo Boga v središče našega družinskega življenja. Vztrajati moramo v ljubezni, tudi ko je težko. Poklicani smo k svetosti in ne k lažni popolnosti. Sveta družina se je iskala in našla. Družina je prostor ljubezni. Naj nam sveta družina pomaga, da bomo svoje domove naredili za svetišče ljubezni in kraj, kjer Bog prebiva med nami.

Ljudstvo, ki hodi v temi, bo videlo veliko Luč. Božič je, prišli smo od daleč, zgodilo se nam je veliko preizkušenj in tudi blagoslovov, ki so oblikovali našo pot. Sveta katoliška cerkev je Jezusov dom, zato je prav, da jo spoštujemo. Če pride k meni kdo na obisk sem žalosten, če moj gost ne spoštuje mojih domačih. Kako dobro je, če imamo v stiski komu povedati. Ravno v takih težkih trenutkih nas Bog najbolj nagovarja. Njegova solidarnost v naših stiskah kaže, da je On vedno blizu. Ko nam je najbolj hudo, ko se je treba odločiti za življenje otroka ali starca, je prisoten obup, strah, pa tudi upanje. Takrat se nam dogaja božič. Z bližnjim skupaj trpimo in naenkrat se nam razodene božje obličje. Bog vidi moje solze, jaz pa verujem v njegov dom. Božič je luč, ki zasveti v temi našega življenja. Luč nas spominja, da smo odrešeni. Dovolimo mu, da nas njegova Luč napolni z ljubeznijo, ki jo lahko prinašamo tudi drugim.

Približujemo se vrhuncu adventnega časa in božja beseda nam pošilja dva odposlanca Miheja, ki napoveduje Meseija, Devica Marija pa nam v evangeliju razodeva, kako se na to skrivnost odgovarja z vero. Ali sem tudi jaz pripravljen sprejeti majhne trenutke življenja kot kraje božjega delovanja?

Marijin zgled nas uči, da prinašamo Kristusa v svoje odnose, v svoja prijateljstva. Ko doživljamo stisko nemoči pri predajanju vere, bi morali bolj posnemati Marijino držo in iti ven iz varne nedeljske maše v služenje. Advent pogosto zamegljuje komercializacija, hitenje, ki vzame čas priprave na božič. Priprava mora biti tukaj in zdaj. Sveti Avguštin nas opominja: “Nemirno je moje srce, dokler ne najde miru v tebi o Bog”.

Advent je čas, ko se vprašamo na kaj čakamo. Če se v adventu ne srečam s pričakovanjem Jezusa, je vse le prazen blišč. Pripravimo srce za Njegov prihod. Vzemimo si čas za tišino, za molitev, za hvaležnost, za dejanja ljubezni. Prepoznajmo božjo voljo in jo uresničimo, da bomo prinašali Luč.

Prejšnjo nedeljo smo za trenutek stopili z Marijo v slavo greha. Marija brez greha je resničnost, ki ohranja človeštvo pred popolnim propadom, predvsem pa vpliva na nas in nam vliva upanje. Marija je ohranila in poglobila svoj odnos z Bogom, lahko pa bi se obrnila in zbežala.

Advent je čas predanosti, ko v naše življenje vstopa beseda, ki po Mariji postane človek.

Tretja adventna nedelja nas kliče k veselju. Današnja celotna božja beseda je kot izjemna pesem - preplet vsebine, ki se razpleta in obljublja. Ves čas pa se ponavlja refren: Veselite se v Gospodu zmeraj!.

Janez Krstnik nas uči ujeti čas. Omogoča mi ujeti trenutek. Da vem, kaj je vredno. Težko se je odločiti med dobrim in zelo dobrim, zato Janez Krstnik kaže Nanj. Bog me zaradi ljubezni do svojega Sina ljubi in sprejema.

O, Bog, podari nam veselje srca. Želim biti odsev tvojega obraza. Naj postanem del refrena: Veselite se v Gospodu zmeraj, veselite se!

Brezmadežno spočetje Device Marije

Božja beseda nas povede na začetku k Adamu. Človek znova in znova podleže napuhu in skušnjavi, da bi bil enak Bogu. Greh prekinja prvotno harmonijo stvarstva. Vendar Bog ne dopusti, da bi bil človek obsojen na večno življenje v grehu. Smrt, ki je posledica greha, je tudi znamenje milosti, priložnost za nov začetek, za odrešenje. Adam je bil na pragu propada. Bežal je pred odgovornostjo in prelagal krivdo. Marija pa postane nasprotje Adama. Ona ne beži in ne prelaga odgovornosti, ampak se odpre Božji volji z besedami Zgodi se. V zaupanju in ponižnosti  izbere pot služenja in pokorščine.

Adventni čas nas kliče, da se tudi mi odločimo, komu bomo sledili; se bomo skrivali in prelagali odgovornost ali pa se bomo odprli Božjemu načrtu in iskali Njegovo voljo. Povabljeni smo k novemu začetku. Postavimo si vprašanja: Kje v svojem življenju se skrivam pred Bogom? Kje prelagam odgovornost na druge? Kje sem poklican, da odgovarjam z Marijinim Zgodi se?

Veselite se, kajti Bog je blizu. Naj nas Marija vodi k Jezusu, ki prihaja.

Advent je čas prerokbe, čas prebujenja, ko se zariše božja obljuba. To je čas, ko se Bog bliža v tihoti in ne v razkošju. Tesnoba, ki jo čutimo danes ni nič novega in vanjo vstopa Jezusova obljuba: “Videli boste Sina človekovega prihajati na oblakih z močjo in veliko slavo.”

Bog sveta ni obsodil, ampak se mu je približal. Bog prihaja po znamenjih, v nezasluženi prijaznosti, v srčnosti neznanca.Tako lahko božjo bližino tudi mi prinašamo med ljudi. Letošnji advent je poseben tudi zato, ker nas uvaja v sveto leto 2025. To leto, ki je posvečeno upanju nas kliče k obnovi osebne vere in skupnosti. To je priložnost za poglobitev molitve, zakramentov in dejanj usmiljenja. Advent nas ne pripravlja le na prihod Jezusovega rojstva, ampak na prihod božjega kraljestva v vsakdanjem življenju.

Ko Pilat Jezusa vpraša: ”Torej, ali si kralj?”, dobi odgovor, ki presega vse človeške kategorije: ”Moje kraljestvo ni od tega sveta.” Kralj, ki govori o resnici, o svetu, ki ga ne oblikujejo človeške ambicije, ampak Božja ljubezen. On je kralj, ki ne dviguje meča, ampak odpira svoje srce, ki ne ukazuje in ne pošilja v smrt, ampak gre sam na križ, da bi mi živeli. To je kralj, ki vabi tudi nas, da se vprašamo: Kdo je moj kralj? Koga v resnici poslušam? Komu sledim? Jezus nas kliče, da stopimo iz sebe, da mu zaupamo vse in ga postavimo v središče svojega življenja. Jezusu ni dovolj, da vemo o njem to, kar so nam drugi povedali.

Jezus je kralj, vendar ne kralj, kot si ga predstavljamo mi. Njegova moč je v resnici, v ljubezni, ki presega meje tega sveta, ki se ne pokorava zakonitostim moči in nasilja. Kristus nas ne kliče zgolj k obredom in zakramentalni pripadnosti, ampak k preobrazbi srca. Jezus nas kliče k srečanju z Njim - osebnemu in globokemu - ki nas bo spremenilo.

Kristusovo kraljestvo ni stvar prihodnosti. Že zdaj je tukaj, kjer se ljubimo, kjer služimo, kjer smo pripravljeni živeti drug za drugega. 

Kralj nas vabi, da vstopimo v to kraljestvo, da dovolimo, da njegova resnica preobrazi naše življenje.

Bliža se zaključek cerkvenega leta in Božja beseda nam spregovori  o koncu časov. Jezus nam naroča, naj živimo tako, kot da bi vsak dan pričakovali konec. Takšna pripravljenost ni prestrašeno čakanje, ampak predanost v zaupanju in veri. Naše življenje naj postane pričakovanje srečanja z Bogom, ne v tesnobi, ampak v upanju, ki odpira naša srca. 

Prihaja On. Videli bomo Sina človekovega priti na oblakih neba z veliko močjo in slavo. Bog nam razodeva resničnost, ki presega našo minljivost in omejenost.  Apostol Pavel nas spominja na vero, upanje in ljubezen. To troje ostaja, čeprav bodo vse zemeljske nepopolnosti nekoč izginile, ko bo »prišlo tisto, kar je popolno«. 

Kristus je naš izvor in naš danes. Je »Ta ki je bil in ki je in ki pride«. Smo božji sinovi in hčere, otroci Večnega. Z vero, upanjem in ljubeznijo stopajmo skozi življenje. In če je On z nami, česa bi se bali?

Uboga vdova je vrgla v zakladnico vse kar je imela. Sodoben človek pa tako rad najprej poskrbi zase, češ, za druge bo še dovolj priložnosti. Nevarno je, da takšna drža služi samo še meni in mojim interesom. Drža uboge vdove pa je pravo nasprotje. Izmed mnogih, ki so darovali v zakladnico Jezus izpostavi ravno njo. Ni delala hrupa, ni vzbujala pozornosti, dala je to kar je imela, dala iz srca. S tem dejanjem je zapisala definicijo nore ljubezni. Skozi nemoč noči priroma prav tja do Božjega srca.

Ko je Bog pri nas nam ničesar ne manjka. Uboga vdova je vzrok premnogih malih binkošti, ki se dogajajo po svetu. Učenci razumejo in se učijo, po Jezusovi smrti pa začenjajo razumeti in sami postajajo to oznanilo. Premnoga svetišča po svetu postajajo muzeji, še bolj žalostno pa je, če muzeji postajamo mi kristjani. Jezus ni zapovedal ljubezni do tempeljskih zidov in pravil, temveč ljubezen do bližnjega. Svari pred hinavščino, ko ljubezen zamenjujemo s pravili in pobožnost postane ovira do Boga, namesto da bi bila most.

V vsakem trenutku zgodovine, ko se človek srečuje z Božjo besedo, ta ne zveni le kot starodavna postava, temveč kot živi klic k srcu. “Poslušaj Izrael!” Ta poziv ni zgolj teološki izrek, temveč osebno povabilo. Bog se obrača na svoje ljudstvo in na vsakogar izmed nas, ko pravi: ”Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo.”

Ljubiti Boga z vsem srcem je več kot čustvena ali intelektualna zavezanost. Gre za to, da se vsa naša volja, vse naše hrepenenje usmeri k Bogu. Ljubiti ga z vsem srcem pomeni, da mu pustimo oblikovati svoje želje. Kot duhovna bitja smo ustvarjeni za odnos z Bogom, vendar je naša naloga, da v tem svetu, ki pogosto pozablja na svojo duhovno dimenzijo, ohranjamo to zavest in vsakodnevno odločitev za Boga. Bog želi, da Ga ljubimo s svojimi telesi, z vsem kar smo, z vsemi darovi, ki nam jih je dal.

Jezus v Markovem evangeliju pokaže, kako je ljubezen do Boga neločljivo povezana z ljubeznijo do bližnjega. Naše obličje do bližnjega je vedno tudi naše obličje do Boga. V vsaki situaciji našega življenja smo poklicani ljubiti konkretne osebe, ki jih srečujemo.

Bog nas ne kliče k popolnosti v našem lastnem delovanju, ampak nas kliče k zvestobi. Ključ do tega življenja je vera, vera, ki presega zgolj čustveno izkušnjo ali intelektualno privolitev. Ljubezen do Boga in bližnjega je vedno izziv, vendar je to edina pot do resnične izpolnitve, do življenja v polnosti.

Zapoved ljubezni, ki jo Bog polaga v naša srca, je svetilka, ki osvetljuje našo pot. Njena luč nas vodi, tudi ko se znajdemo v temi vsakodnevnih izzivov.

Jezus je pot in njegovo življenje je vseskozi povezano s potjo, vse od Betlehema dalje. Pravo pot Jezus začne z javnim delovanjem. Tokrat smo v Božji besedi z njim na poti v Jeriho in iz nje. Na poti pa se Jezus ustavi, na poti se zgodi srečanje. Vera in ljubezen pritegnejo njegovo pozornost. Ustavi se ob slepem. V gneči sliši molitev, krik ubogega, ki v Jezusu prepozna Mesija. Slepi kliče: Jezus, Davidov sin, usmili se me.

Slepega je življenje zlomilo in je zapuščen od Boga in ljudi, pa vendar je sedaj tukaj pravi Bog, zato kliče še glasneje in prosi, da se ga usmili. Hiti Jezusu naproti. Njegova prošnja po vidu je veroizpoved. Umazan in razcapan kliče: Bog je tu. Daj da spregledam. Ubogi berač prepozna Boga in išče usmiljenje in ozdravljenje. Tudi mi smo na poti in srečujemo ljudi. Prepoznajmo Boga in vzklikajmo: Ti si moj Bog. Usmili se me.

Evangelij nas danes izziva z Jerzusovim odgovorom Jakobu in Janezu. Oba goreča v veri, željna biti najbližje Jezusu, si želita sedeža ob njegovi levici in desnici, v nebesih.

Zakaj ju Jezus skoraj odslovi?

Bog ni tisti, ki bi se odzival na naše želje tako, kot bi pričakovali. Kot učitelj nas vodi v globlje razumevanje - razumevanje, ki presega človeško logiko. Včasih se sprašujemo, kaj sploh vemo o Bogu. Jezus nam razodeva Boga kot tistega, ki je prišel služit, ne da bi mu služili. On ne prihaja s častjo in veličino, ki bi jo pričakovali od vladarja, ampak z radikalno ponižnostjo in služenjem.

Naj bo Sveto leto, ki prihaja, čas, ko bomo prosili in nam bo dano - ne po naših željah, ampak po Božji volji.

Jezus nas vabi, da spremenimo srce. Bog nas ne kliče k povprečnosti, ampak k svetosti. In svetost ni rezervirana za popolne ljudi - svetost je pot, ki jo hodimo vsak dan, ko se odločimo služiti in ljubiti.

Če nas kdo vpraša o naših osebnih navadah, brez težav odgovarjamo kateri filmi so nam všeč, koliko se rekreiramo, ... Težje pa izrazimo, da smo kristjani, se v javnosti pokrižamo in zagovarjamo krščanske vrednote. Zgodba bogatega mladeniča nas opominja na to, da ni glavno vprašanje koliko imaš, ampak koliko si sposoben dati drugim. Nevarnost je, da nas bogastvo, tudi v duhovnem smislu, preveč napolni in ni sredstvo za gradnjo Božjega kraljestva in v darovanje bližnjim. Tudi papež Frančišek pravi, da bogastvo lahko vodi v zaprtost srca pred potrebami drugih. Kaj je največje bogastvo? Zdravje, modrost, popularnost, lepota… Mala Terezija je izbrala malo pot, mala dejanja, ki so se pokazala za zelo velika. Tudi mi se v molitvi priporočajmo, da bi na prvo mesto zmogli postaviti Boga in ljubezen do bližnjega.

Kaj vse bi naredili, da bi bili sprejeti in ljubljeni? Ne potrebujemo se dokazovati na različnih področjih. Ni potrebno, da smo najbolj moderni, najbolj urejeni, opremljeni z najboljšimi napravami. Bistveno je, da se zavemo, da smo Božji. Ne samo, da smo odsev Boga, smo njegova zamisel, njegova ideja, in to enkratna. Bog želi, da živimo izpolnjeno in srečno življenje. Sreče pa nihče ne živi sam in ne zase. V ljubezni dva postajata eno, nisem v ospredju samo jaz.

Današnja Božja beseda nas opomni na naš izvor, da smo po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu najbolj resnični, najbolj polni življenja. Odnos med možem in ženo je temelj za razumevanje Božjega načrta za človeka. Bistvo ljubezni je podaritev sebe drugemu. Ne gre za enkratno dejanje, ampak za stalno odločitev, vsak dan znova, vsak trenutek.

Današnji evangelij nas spominja na lepoto in svetost zakonske zveze ter na Božjo prisotnost v vseh naših odnosih. Jezus v evangeliju v središče postavi otroka. Predstavi ga kot pot do nebes. Ob otroku se omehča srce. V otroku je veselje, radost, ljubeče srce. Bog vedno ostaja z nami, tudi v naših preizkušnjah, padcih ali ranah. Vabi nas, da vedno znova odkrivamo Njegovo ljubezen. Naj bo naše življenje odsev njegove Ljubezni.

Kdor ni proti nam, je za nas. Kdo je največji? Kdo je za nas? Kdo je proti nam? Šteje le to, kdo je božji. Duh edinosti in ljubezni. Kaj pomeni resnično služiti Njemu.

Prizadevajmo si za čistost srca in dejanj. Božja ljubezen presega naše predstave in omejitve. Resnična veličina ni v ločevanju, ampak, da smo odprti za božje delovanje v vsakem človeku. Ne izključujmo, ampak prepoznajmo božje delovanje v sočloveku. Ignacij Lojolski nas vabi naj boga hvalimo, častimo in mu služimo in s tem rešimo svojo dušo. Odstranimo vse, kar nas oddaljuje od Boga. Jezus nas poziva k radikalnemu odmiku od vsega, kar nas ločuje od Boga in njegove ljubezni.

Jezus in njegovi učenci so na poti skozi Galilejo. Jezus jih uči o najglobljih skrivnostih svoje prihodnosti. Prejšnjo nedeljo je napovedal svojo smrt in vstajenje. Učenci ne razumejo in namesto, da bi se poglobili v to, kar jim je skušal povedati, so se med seboj prepirali, kdo je največji med njimi. Tudi mi smo podobni učencem. Veličino merimo z močjo, bogastvom, vplivom,...

Jezus nam daje lekcijo: prava velikost se ne skriva v tem, koliko imamo ali koliko dosežemo, ampak v tem, koliko smo pripravljeni ljubiti in služiti. Ko sprejmemo Jezusa v svoj vsakdan, postane vsak trenutek priložnost za svetost, za rast v ljubezni. Tudi veličina svete Terezije Deteta Jezusa je bila v tem, da je ljubila Boga in ljudi v vsakem majhnem dejanju, v vsakem trenutku.

Jezus nas kliče, da bi se borili za srce drugega. Ko to razumemo, bomo videli, da je v resnici v nas in med nami že prisotno Božje kraljestvo - kraljestvo, kjer resnično moč leži v ljubezni in služenju.

Kaj pa vi pravite, kdo sem?« To vprašanje postavlja Jezus tudi meni. Peter je dejal : »Ti si Kristus«. Izpovedal je vero, vendar hkrati ga bega skrivnost križa, po človeški logiki ne razume, da bo moral njegov Gospod trpeti in umreti. Tudi zame postane izziv, kako odgovorim na vprašanje, kdo je Jezus zame. Svoje vere ne morem izpovedati le z besedami, ampak tudi z življenjem.

Postavi se vprašanje Kako slediti Kristusu v vsakdanjem življenju? Sem pripravljen sprejeti Kristusa ne le kot tistega, ki me odreši, ampak tudi kot tistega, ki me vodi v vsakodnevno življenje ljubezni in služenja? Na vprašanje »Kdo je Jezus zame?« moram odgovoriti v vsakem trenutku življenja. Moj odgovor se mora odražati v mojem dejanju, v mojem odnosu do Boga, do drugih in do sebe. To je pot vere, ki nas vodi v polnost življenja, ki ga obljublja Kristus.

Jezus se je podal v pogansko deželo, kjer ljudje živijo drugače, molijo drugače, govorijo drugače… Jezus se je od naše pravilne drže odpravil tja in tam odpiral oči, ušesa in srce. Pogani ga niso pregnali, ampak so ga počastili in mu v znamenje vere vanj pripeljali gluhonemega. Koliko čudežev se je zgodilo, koliko src se je vnelo zanj, ne vemo. Vemo pa, da so ga razglašali.

Ravno obratno kot v njegovi deželi, kjer je vsak gledal na svoj ugled in ni bilo vedno družbeno popularno biti z Jezusom. To se dogaja tudi danes. Na olimpijskih igrah je bila ob otvoritvi mednarodna organizacija za zaščito življenja, družine in verske svobode pregnana s prizorišča, ker so imeli na avtobusu napis Ne preganjajte kristjanov.

Tudi danes je blagodejno biti v Jezusovi bližini, ki nas vabi iz okov preteklosti. Lažje je sedeti v polni cerkvi, kot pa se z njim osebno srečati pri spovedi. Imej pogum in voljo, da ga boš slišal. Vprašaj se iz česa moraš izstopiti, da boš lahko doživel srečanje z Jezusom in ozdravil svojo gluhonemost.

Jezusa danes srečamo v močnem pogovoru s farizeji in pismouki. Razdeljena so mnenja, kako se je končal pogovor. Jezus na koncu spregovori misel, ob kateri ne moremo ostati ravnodušni: ”Njihovo srce pa je daleč od mene.” Po debati o tem, kaj je pomembno pri izpolnjevanju pravil in zapovedi. Danes skoraj ni več področja našega življenja, ki ga kateri od zakonov ne bi definiral.

Mojzes danes zopet spominja Izraelce, naj poslušajo zakone in odloke, da bodo živeli. Svari jih pred tem, da naj ničesar ne bi dodajali niti odvzemali besedi, da bodo izpolnili zapovedi Gospoda, svojega Boga.

Kako sploh poznamo Njegove zapovedi? Kako jih sprejemamo, brez da bi jih prilagajali, jim kaj dodajali ali odvzemali. Ali je moje srce daleč? Videti moramo, kaj je znotraj srca, kaj je v jedru. Sprejmimo Jezusovo kritiko kot povabilo, da ga ne bomo častili le z lepimi besedami ampak s srcem in življenjem.

Jaz in moja hiša bomo služili Gospodu. Besede preroka Jozueta  vabijo, da se odločim za Boga. Hitro se  lahko ujamemo v skušnjavo, da opustimo vse v zvezi z Bogom, saj se nam zazdi, da včasih nismo slišani v tem za kar prosimo ali da smo sami v preizkušnjah in težavah. Prava pot je odločitev za Jezusa.

Jaz in moja hiša bomo služili Gospodu. Služiti Gospodu ne pomeni, da sem suženj, ampak je to zapoved ljubezni. Iz ljubezni grem  k maši, iz ljubezni grem  k evharistiji,  iz ljubezni grem k spovedi.  Ob preizkušnji se odpre vprašanje vere. Vera je dar in odločitev. Obudimo hvaležnost za dar vere in prosimo za moč odločitve. Molimo in slavimo Boga ter ostanimo v Njem.

Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.

Vsaj enkrat letno se srečamo s sošolci iz mladosti in si pripovedujemo zgodbe iz preteklosti. Dogodki, ki smo jih doživeli se nam zdijo kot zgodbe in z leti postanejo prave legende. Jezus danes nadaljuje zgodbo iz preteklih nedelj. Z evangelistom Janezom se vzpenjamo v nebeške višave. On sestopa, prihjaja iz nebes, mi pa po očetu prihajamo k njemu.

Saj nas on kliče in nam da, da po njem hrepenimo. Zastavljamo si vprašanja zakaj, čemu? Kralji nekoč, in vplivneži danes so tisti, ki jim mi dajemo drobiž od svojega. Dajemo jim pozornost, slavo, aplavz,... in oni še bolj bogatijo. Pri Jezusu pa gre za obratno smer. On daje, po svetu hodi kot berač in se daje prav vsem. On ni samo kruh, ki blaži tegobe in izboljša kvaliteto življenja, je nebeški kruh, ki življenje podaljša v večnost.

Živi Bog se nam podarja, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Bog je tu, čeprav ga nisi vreden, je on kruh življenja. Sveta maša in evharistija sta zato najdragocenejši.

Prejšnjo nedeljo smo slišali Jezusove nedvoumne trditve: Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo nikoli lačen in kdor vame veruje, nikoli ne bo žejen.

Vsi smo že doživljali Elijevo izkušnjo utrujenosti na smrt. Žalost, potrtost in osamljenost. Ni luči, ni poti in ni smisla. K Eliju je pristopil angel. Zanj se tu ni končalo. Še sta se z Gospodom srečevala in po Elijevo prerekala, zdaj pa je na nas, da se soočimo s to Elijevo stisko.

Kako pomembna je zate nedeljska maša? Katekizem Katoliške Cerkve da v nekaj točkah jasno vedeti, da je nedeljska evharistija središče in vir našega življenja. V evharistiji smo blizu odprtemu Božjemu srcu in blizu bratom in sestram.

Nihče ne more priti k Jezusu, če ga ne pritegne Oče. Tudi če sem slaboten, sem del Božjega načrta. Vera v Jezusa Kristusa me privede v Življenje. Sprejmi dar, samega Boga, ki se ti podarja, da te poživi, okrepi in da te njegova bližina naredi živega.

Danes stopamo z Izraelci pod svobodnim soncem. Osvobojeni so suženjstva, pa vendar obupavajo in se pritožujejo. Vendar Bog je vedno z njimi, tudi ko oni tega ne vidijo ali na to že pozabijo. Hrani jih do roba obljubljene dežele. Pavel nas vabi, da odložimo starega človeka, kajti novi človek bo jedel kruh življenja in bo živel.

Jezus želi, da vanj verujemo, da smo z njim in ne da hodimo za njim samo za to, da ga prosimo za to in ono. Ko se bomo znašli v stiski in godrnjanju kot Izraelci v puščavi, se spomnimo na Jezusa. On je kruh življenja. On vabi, naj pridemo k njemu vsi, ki smo utrujeni in obteženi. Odločimo se zanj, dokler je še čas.

O nas imajo ljudje različna mnenja. Nekateri nas vidijo zadržane, prijazne in skrbne, za druge smo nedostopni in hladni. Vse to je iluzija odvisna od mnogih dejavnikov. Kakšen pa je moj pogled na Jezusa? Odvisen je od mojega spoznanja, moje pobožnosti, mojega izkustva. Moja večnost je odvisna od tega mojega odnosa z Njim. Morda pa moje srce omehča Njegov pogled.

Jezus vidi množico in v njej vsakega posameznika. Je sočuten in ljubeč. Prihaja nam naproti tam kjer smo, tudi če smo ujeti v potrtost, nezadovoljstvo. Pogled učencev Jezus usmerja v množico, ki prihaja. Ne zapade v gravitacijo potrošništva in ekonomijo nemoči. Njegova prisotnost je prisotnost Nebeškega kraljestva. Jezusov pogled tudi nas vabi v vsakdanjost. V problem, kako pristopiti do sočloveka, ki je v stiski. Moje sočutje morda ni veliko, je pa znamenje nebeškega kraljestva tukaj.

Krištofova nedelja nas vabi k molitvi vedno, ko sedemo za volan. K solidarnosti in soudeleženosti z darom za MIVO, da bomo pomagali misionarjem pri nabavi vozil za opravljanje njihovega poslanstva.

Božja beseda govori o pastirju in pastirjih, ki ne skrbijo za Gospodovo čredo. V psalmu Jair sliši Jezusove besede : Ne boj se. Samo veruj… in veruje. Tudi David je zaupal in imel zagotovilo, da ne bo ostal brez Božje pomoči. Pastir ga ne bo zapustil. Tudi učenci in množica se zbira okoli Jezusa. Jezus ostane z njimi in jih začne poučevati. Z avtoriteto. Učenci navdušeno pripovedujejo. Tako kot mi, ko se vračamo z duhovnih vaj, raznih romanj… Jezusov sočuten pogled ni namenjen samo množicam, ampak vsakemu posebej. To je pogled prijatelja. Njegov pogled se ne bo ustavil na meni. Delim ga naprej. Še je upanje.

Slišim Jezusov klic: »Pridi in pojdi«? Izpolnjujem in živim svoje poslanstvo?

Jezus izbira učence. Čaka jih naloga, da bodo njegovo ime ponesli po vsem svetu. Bili so izbrani in poslani, po dva in dva. V pričevanju vere nismo sami. Jezus učence najprej kliče: »Pridi« in sedaj nastopi »Pojdite«. Poslanstvo učencev je nadaljevanje Jezusovega dela, njegovega učenja in njegove prisotnosti v svetu. Naše poslanstvo je, da oznanjamo bližino Božjega kraljestva in odločitev za Boga, spreobrnjenje. Jezusa lahko oznanjam v majhnih, vsakodnevnih stvareh.

Lahko prinašam upanje in molim s kom, prebiram s kom Sveto pismo, se pogovarjam. Učenčevstvo se ne konča ob Jezusovih nogah, ampak se nadaljuje ob poti. Čas je, da gremo v njegovem imenu na pot, naprej. Vabi nas ne samo na praznovanja in slovesnosti, ampak nas vabi v ponedeljke in torke, med prijatelje in znance. Imejmo pogum in vero ter najdimo svoje mesto v Cerkvi in svojo poklicanost. Z navdušenjem oznanjamo evangelij ter odgovorimo na Jezusov klic »Pridi in pojdi«.

In čudil se je njihovi neveri. Jezus javno deluje in od svojih sopotnikov doživlja navdušenje, pa tudi negotovost in strah. Oni skupaj z njim doživljajo moč besede, ki vodi v ozdravitve in čudeže, pa tudi v zarote in nasprotovanja. Ko se je Jezus po dolgem času vrnil v domači Nazaret, njegove besede niso sprejeli, tam ni mogel storiti nobenega čudeža. Jezus se je čudil njihovi neveri, strahovom in predsodkom. On, ki je Emanuel - Bog z nami, je odhajal. Takoj za tem je poslal svoje učence, da bi oznanjali v njegovem imenu. Pokorni so jim bili celo hudobni duhovi. 

Vera je temelj našega upanja. Prepričanje o tem, kar se ne vidi. Vsak izmed nas je že doživel veliko čudežev. Ali si upamo o njih spregovoriti, ali jih damo pod srečna naključja? Jezus nas tudi danes pooblašča, da pričujemo zanj. Naj steče tudi po nas ubogih zaspanih kristjanih upanje v ta svet. Izpovedujmo vero vanj, naj po nas Gospod polaga roke, ozdravlja in dela čudeže. 

V današnjem evangeliju se srečamo s predstojnikom shodnice Jairom, ki ga obup, ko mu zboli hčerka, potisne tako daleč, da poišče Jezusa in pade predenj. Je tudi tvoja želja za pred Jezusa? Je tako goreča, da te spravi na kolena, pred Boga?

Srečamo se tudi z bolno ženo, ki je razumno poskušala ozdraveti in ko je od šarlatanov in zdravnikov in moralistov mnogo pretrpela, je poiskala Jezusa. Samo da bi se ga dotaknila. Ne bi mu kradla časa, pozornosti, besede. Veliko je pomembnejših od nje.

In obema se je zgodilo.

Marko pripoveduje zgodbo tako, da jo prepleta in v njo poskuša vplesti še nas, našo življenjsko pot. Želi nas srečati z našo stisko, našo bedo in našim upanjem, da se prebudi vera. Življenje z Bogom je drzna pot, ko ljubezen premaga ponos, upanje sebičnost in vera odpira vrata v Življenje.

Danes vstopimo z Jezusom v čoln. Zdaj je ta čas, ta trenutek za spreobrnjenje, za odločitev za Boga. Jezus je tu. Vedno. Ne glede na to, kje smo in kako se počutimo, ali smo zaposleni z delom ali je čas dopusta in počitnic.

Na čolnu se zmrači. Tako kot učenci z besedami »ti ni mar da se potapljamo«, tudi mi kdaj očitamo Jezusu. Ko nastopi strah in groza, ko gre za življenje, takrat ga vzamemo zares in mu rečemo Gospod Bog. Nastopi globoka tišina. Moramo skozi neurje današnjega časa, da zaznamo tišino. Včasih se nam zdi, da Gospod spi, mi pa moramo toliko stvari narediti, toliko vsega postoriti. Vendar smo mu dragoceni, za nas je daroval svojega Sina in želi, da okušamo njegovo ljubezen. 

Čudež strah preobrazi v vero. Krščanstvo je življenje z Bogom, je občestvo, prijateljstvo. Jezus je z nami. Katoliška Cerkev je ladja, ki prestaja tudi neurja. Ima smer in to je Jezus Kristus. Prestaja tudi nevihte, a ima zagotovilo, da je Jezus vedno z nami. Z nami je v čolnu, na njegovo besedo smo odrinili. V preizkušnji se utrjuje naša vera. Povabimo Jezusa na krov in zaplujmo z njim v globino življenja.

Jezus je učencem govoril v prilikah in jim na samem vse razlagal. Tudi danes nam Jezus govori preko narave, preko različnih znamenj, čudežev. Ne želi, da bi ostajali v veroučnih klopeh, ampak želi, da spoznamo, da gre za Življenje.

Jezus pripoveduje zgodbo o semenu, ki je vrženo v zemljo, vzklije in obrodi sad, ki je drugim v hrano. Pa vendar vemo, da je v ozadju Bog, ki daje rast. Sledimo Bogu in ga ne zamenjujmo z nadomestki, da ne zaidemo v peskovnik teorije spola ali na odločanje o tem, kdo bo živel in kdo ne. Napoved nebeškega kraljestva je že okušanje le tega.

Med nami je Sin, Kralj, Bog sam. Ob misli na drobno seme pomislimo na nerojenega dojenčka, ki prihaja krhek, z vsemi talenti, ki jih bo lahko razvijal. Kasneje postane zopet nebogljen, ostarel, nemočen. Je prečiščeno seme, ki bo vsajeno v zemljo, da vzbrsti za večnost. Kakšen čudež življenja, ki govori o Sejalcu, ki je dal, da seme pade v zemljo in obrodi.

Beseda 10. nedelje med letom nam prav ne da miru. Kar nekaj dilem izpostavi: kaj je greh, kdo so Jezusovi in kaj se z njimi v resnici dogaja.

Vsak, kdor se bo potopil v Jezusovo življenje in ga sprejel za svojega, se bo soočal z nasprotovanji.

Jezusova beseda je vredna občudovanja. Njegovo oznanilo prebuja duha, njegovi čudeži vlivajo pogum. Farizeji so bili razgledani, intelektualci. Vendar so križali razum, da bi lahko križali Jezusa. Po grehu proti razumu pa še sledi greh proti razodetju.

Govoriti o neodpustljivem grehu svetu, ki sploh ne premore besede greh, je lahko hitro eksotično besedičenje. Neodpustljiv greh je odločitev življenja.

Jezus je pot. Nadaljevanje življenja v smeri Jezus Kristus pa je že okušanje bližine Nebeškega kraljestva. To ni življenje brez skušnjav, brez križev in padcev, trpljenja, celo porazov in greha. Srce hrrepeni po Ljubezni in se ozira za Njim.

Bog mi daje izbiro, možnost. Imam to pravico, pa tudi odgovornost. Ustvarjeni smo za polnost življenja, za večnost, za nebesa. Po tem hrepenimo.

Moč Besede nas je vodila vse od posta, do velikega petka, velike noči, vnebohoda, binkošti in praznika Svete Trojice. Vstopili smo v čas med letom.

Božja beseda nam kaže podobo našega življenja. Velikokrat se znajdemo v takšni situaciji, da smo preizkušani, ko se odločamo za dobro. Težko je vztrajati v luči, smeri življenja, v zvestobi Bogu. Izraelcem je Bog dal zapoved sedmega dne. To je bil dan za počitek in praznovanje. Jezus pokaže nov pomen tega dne. Jezus vstopa v našo stisko, v našo temo in nas ozdravlja. Ob njegovem delovanju se učimo, kaj je sveto. Gospodov dan je ustvarjen zaradi človeka. To je dan, ki nam je dan kot dar in ne kot breme. Ni le dan, ko Boga počastimo na poseben način, ampak je tudi dan, ki nam ga je namenil, da bi nas okrepčal in prenovil.

Udomačimo se v obhajanju počitka in v obhajanju dneva za Gospoda.

Jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Človek odkriva naravo in si velikokrat pripisuje celo izumiteljske zasluge. Tako zlahka spregleda njenega resničnega avtorja. Kakšen je tvoj odnos do Boga? Sta, le znanca ali zaupna prijatelja?

Na božjo bližino pomislimo v veselju, stiski, ob pomembnih odločitvah, ... Troedini Bog, ki je ena sama svoboda in popolna ljubezen nas ljubi in si želi naše bližine. Naše zemeljsko življenje se konča in že misel na naše daljne sorodnike nam pove, da nas bodo prihodnje generacije kmalu pozabile. Jezus pa nas v svoji molitvi omenja in kliče na nas Očetov blagoslov in varstvo. Daje nam delež pri sebi, pri Očetu in pri Svetem Duhu.

Potapljanje v Sveto Trojico in odzivanje na božje pobude nam pomaga, da se soočimo s svojimi dvomi. Zato sprejmimo Besedo in jo delimo naprej. Pojdimo in naredimo vse narode za njegove učence. To nas presega, a ob njegovem zagotovilu: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta”, se zapolni vrzel vseh dvomov.

Kaj bi odgovoril na vprašanje; Kakšna bo tvoja Cerkev čez 20 let? Ali pa še bolj izzivalno; Kakšno Cerkev sanjam?

Vedno bolj se mi namreč dozdeva, da so ravno Binkošti uresničevanje Jezusovih sanj. Besede Vstalega so: pojdite po vsem svetu in naredite vse narode za moje učence.

Binkošti so lahko toplo ognjišče Svetega Duha, ki se razliva na nas, da nam je lepo, si pojemo v jezikih in se krepimo. Binkošti niso analize in načrtovanja, kaj bo z našo Cerkvijo čez 20 let. Binkošti so delovanje Svetega Duha. Skozi Binkošti se razlije Sveti Duh na Cerkev. Binkošti povedo od kod smo, kako smo bili rojeni. Tudi na današnjo Cerkev se zliva preobilje Svetega Duha. Tudi mi smo Njegova uresničitev, njegov načrt.

Končno ni več od nas odvisno, zato sebe in vso Cerkev izročimo Njemu.

Kakšna bo Cerkev čez 20 let? Ne skrbi me več, me pa zanima.

V današnji Božji besedi so učenci priča intimnega odnosa med Jezusom in Očetom. Med seboj sta povezana, sta eno. Jezus nas danes v svoji molitvi vzame s seboj v višave odnosa z očetom. Kaj želiš, da Jezus moli in prosi zate pri očetu? Jezus ljubeče in vztrajno pred očeta prenaša svoje učence - skupnost, ki je začela rasti in bo kmalu postala Cerkev. Pokaže, kako smo dragoceni in da si želi, da bi bili očetu blizu, kot sta si blizu onadva. Učence pošilja v svet in dodaja čudovito prošnjo zate sestra, brat. Jezus prosi očeta za svoje učence in tudi za vse tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vanj. Veruješ v Jezusa? Si upaš to priznati, zapisati, na glas povedati?

S srcem sprejmi, da veruješ v Jezusa in si upaj to priznati.

Z učenci nadaljujemo poglabljanje v bistvo krščanske vere. Jezus z učenci morda deluje samosvoj, neukročen, v resnici pa je Očetov in krotak. Neustrašno izganja satana in v vsej svobodi odklanja vsakršno navezanost, ki pelje v zvezanost. Govori tako vzvišene in mehke besede ljubezni.

V današnjem evangeliju, se kar desetkrat sklicuje na ljubezen in jo tudi zapoveduje. Ljudje smo ljubljeni božji dediči. Bog se za vsako ceno bori za življenje. Objema vesele in ranjene, nerojene in odrinjene, srečne in krivične. Ni srca, ki ne bi bilo ljubljeno. Boga lahko tikamo in mu zaupamo tudi čisto vsakdanje skrbi, kot prijatelju. Vprašajmo se nad kom se vzradosti naše srce, koga ljubimo? Izmed vseh zapovedi je Jezus izbral ljubezen. Imejmo se radi in pokažimo ljubezen, ki je rodovitna.

Od dobrega pastirja iz pretekle nedelje, danes prehajamo do prave vinske trte. Dobri pastir - prava vinska trta. Jezus tudi sebe imenuje dobri pastir. 

Današnja Jezusova podoba vinograda nas pelje še globlje v povezanost z Jezusom. Izrael je v Jezusovem času dežela vinograda. Grozdje imajo za zobat in za pijačo. Trto je potrebno negovati, čuvati obrezovati. Trta omogoča življenje in na njej mladike. Mladike brez trte ovenijo, se posušijo in odmrejo. Kako močno delujejo besede. Brez mene ne morete ničesar storiti.

Iz današnjega evangelija veje gotovost, da me Jezus ne bo prepustil mojim šibkostim in križem. Ni me pozabil.

Vera je šibka, spomin raztresen, srce slabotno, toda vedno bom ponavljal: Brez tebe Jezus ne zmorem nič. Ti zmoreš vse.

Nedelja Dobrega pastirja, svetovni dan molitve za duhovne poklice in zaključek tedna molitve za duhovne poklice. Današnja božja beseda daje izziv današnjemu kristjanu, današnji Cerkvi. Izpostavljena je edinost, edinost prve skupnosti. Tistih, ki so šli za Jezusom. V prvi skupnosti je vladal čut za življenje po evangeliju. Bili so enega srca in enega duha. Vse je bilo skupno, vse so si delili. Izziv živeti v edinosti, živeti v skupnosti je za vse nas. Čeprav se zdi včasih težko, nismo sami, z nami je Dobri pastir. Smo njegove ovce, smo čreda. V družbi, z vsakodnevnimi odločitvami, se večkrat odzovemo kot ovce, kot čreda. Vendar odločiti se za Jezusa, biti del črede, daje nov vidik. Prinaša življenje. Dobri pastir nas pozna, za nas da življenje, se daruje za nas. Je tam, kjer so ovce. Je moja tolažba, moje upanje, moja moč. Za čredo ne samo skrbi, ampak je prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju. Bodimo hvaležni za naše dušne pastirje in povezani v molitvi zanje.

Mir vam bodi. Tedaj jim je odprl um, da so doumeli pisma. Vsak od nas si želi, da bi veliki dogodek pri katerem sodelujemo, videlo čimveč ljudi. Mediji radi spremljajo dogodke okrog katerih nastaja veliko pompa. Vstajenje pa se zgodi zelo diskretno in spoštljivo do človeka. Zgodi se takrat, ko spijo vse priče.

Jezusovo vstajenje potrebuje vero. Velikokrat smo v coni, ko ne razumemo, kot prva cerkev, ki je še prestrašena in brez vere vstalega Jezusa. A na poti v Emavs se vse spremeni, ko se pridruži Gospod sam. Ljubezen obudi srce in žalostna pot v neznano postane veselo vračanje domov. Vstali utrjuje vero učencev, da so njegove priče. Jezus se ne ukvarja z bliščem slave, niti z bodicami maščevanja. Jezus pride pri zaprtih vratih, pa vendar ga lahko tipajo. Učence pripravlja na to, da osvojijo svet.

Danes smo mogočna religija, ki ima nešteto cerkva, hkrati pa nihamo med strahom in navdušenjem ter med dvomom in ljubeznijo. Bodimo pogumni kristjani, ki smo srečali Vstalega, ki je prinesel mir. Svet pa naj se kar boji evangelija ljubezni.

Kaj pa ti verjameš? Oziroma: ali veruješ? Tomažev dvom “če ne vidim, ..., nikakor ne bom veroval", se je zajedel v nezaupanje v življenje, v samega sebe. Človeštvu se zdi, da zato, ker ne verjame, ali vsaj zato, ker dvomi, lahko da pod vprašaj vse.

Prebudimo vero, postanimo Tomaž, ki kleči pred Bogom in je pokončen v življenju. Tomaž je namreč izbral najboljšo pot, Jezusa samega. Iz dvomljivca postane častilec.

Jezus prihaja pri zaprtih vratih. Mir nam daje, gotovost srca in vero, ki premaga svet.

Jezus zaupam vate. Jezus verujem vate.

Aleluja! Rad bi bil zraven, ob raznih dogodkih Jezusovega življenja, ko je učil in ozdravljal, delal čudeže, ko se je razodevala Božja moč. Ali bi bil rad zraven tudi ob Jezusovem trpljenju?

Ob dogodkih velikega četrtka me že stiska. Bliža se smrt. Nato nastopi prazen grob, ki spoštuje mojo svobodo – lahko verujem ali pa tavam v dvomu. Iz teme vodi pot v svobodo. Kot ob rojevanju stvarstva me prevzamejo besede: Bodi svetloba. Sem priča klicu v življenje. Prebuja se ljubezen, upanje. Praznemu grobu sledi tek, ki prebuja veselje in življenje. Srce, ki je na poti, išče živega Boga.

Če Kristus ni vstal, je naša vera prazna. Življenje je zmagalo nad smrtjo. In ta zgodba se dogaja zdaj. Grob je prazen, tek obrodi sadove. Moje življenje postane hvalnica. V Kristusu življenje več ne umre. Aleluja!

Ob napotkih in nasvetih iz duhovite knjige 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge krepimo odpornost proti sedmim boleznim duše. Založba Emanuel nas je velikodušno podprla in nam omogočila uporabo knjige. Iskrena hvala!

Prijave v navezo so odprte na pastir.si. Gradivo za osebno delo bo trikrat tedensko prihajalo vaše v e-poštne nabiralnike, delček tudi v tedenskem podcastu. Pa z veseljem na pot! :)

Jezus je pokoren do smrti na križu. Cvetna nedelja, polna radosti, pa vendar protislovje, ko obujamo spomin na Jezusovo trpljenje. Težko, da bi kdo dal življenje za pravičnega, kaj šele za grešnika. Gospod ni prišel klicati popolnih, ampak tiste, ki ga potrebujejo. Koliko bolj se zavedam svoje stiske in bede, toliko bolj sem deležen resničnega odrešenja. Vsa naša prizadevanja za dobro so le medel odsev, ker smo ljubljeni vnaprej in brezpogojno. Tudi, ko se opotekamo, Jezus ostaja pot in ostaja zvest Očetu. Očetov glas pa se sliši iz nebes tudi danes. Ne kličimo Gospodu dobrodošlice, če ne sprejemamo njegovega križa. Gospod ne išče naše lažne popolnosti. Pred njim sem lahko to kar sem. Jezus želi, da mu sledimo, molimo njegovo molitev, živimo njegovo življenje in ne le mahamo. Jezus ostaja trden v očetovi volji, vse do trenutka, ko izreče: ”Dopolnjeno je”.

Jeza je najprej strast – spontan vzgib občutljive narave, ki jo delimo z živalmi. Če psu vzamemo klobaso, bo zarenčal kakor vi, ko odkrijete neupravičen odtegljaj na dohodninski odločbi. Toda kot vsaka strast se jeza ne pojavi spontano, brez razloga. Da človek postane napadalen, se mora čutiti napadenega. Napadenega pa se čuti, kadar pravica ni spoštovana. Razdraženost nastane, ko se čuti užaljenega. Zato sta Aristotel in sv. Avguštin o jezi rekla, da je maščevalnost oziroma da išče povračilo.

Ob napotkih in nasvetih iz duhovite knjige 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge krepimo odpornost proti sedmim boleznim duše. Založba Emanuel nas je velikodušno podprla in nam omogočila uporabo knjige. Iskrena hvala!

Prijave v navezo so odprte na pastir.si. Gradivo za osebno delo bo trikrat tedensko prihajalo vaše v e-poštne nabiralnike, delček tudi v tedenskem podcastu. Pa z veseljem na pot! :)

Tako kot Nikodem bi se tudi mnogi od nas radi srečali z Jezusom. Radi bi videli Boga. Ga doživeli. Lahko ga najdemo ob vznožju križa. Nikodemu je bilo dano zreti v temni noči in v iskri vere v Odrešenikove oči. Danes so po večini križi zastrti. Oči iščejo pogled. Njegovo obličje.

Bog je tukaj. Prva ikona je seme, ki umira in umre. Druga ikona je križ, ki nas s seboj ponese v višave.

Kdor hoče videti Boga, mora najprej videti človeka. Bog ne izbira bližnjic. In želja po videti Boga, ni samo videti ga. Je želja po biti ob Njem. Poslušati ga. Slišati ga. Želimo si, da bi nas tudi on videl, prepoznal, vzljubil.

In njegova odločitev za križ je že njegova odločitev zame pod križem.

Ob napotkih in nasvetih iz duhovite knjige 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge krepimo odpornost proti sedmim boleznim duše. Založba Emanuel nas je velikodušno podprla in nam omogočila uporabo knjige. Iskrena hvala!

Prijave v navezo so odprte na pastir.si. Gradivo za osebno delo bo trikrat tedensko prihajalo vaše v e-poštne nabiralnike, delček tudi v tedenskem podcastu. Pa z veseljem na pot! :)

Nikodem se sreča z Jezusom. Ob njem se mu odpirajo obzorja, njegovo srce se ogreva. Po Jezusovo se mora ponovno roditi. Življenje je dar. Nihče se ne rodi sam iz sebe. Nikodema prevzamejo besede: Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. V teh besedah se izraža norost Božje ljubezni. Obstajam zaradi ljubezni. Sem krhek, majhen, ubog, a sem ljubljen in ljubim. Sem predan Njemu. Stopimo na Jezusovo pot. Sprejmimo Njegovo ljubezen. Naj nam bodo v spodbudo besede preroka Jeremija: Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, se vam bom dal najti.

»Bog nas ne bo sodil po tem, kar smo dali, ampak po tem, kar smo obdržali.« Sv. Ambrož.

Neki mladenič želi vstopiti v samostan. Magister novincev ga sprašuje, da bi zvedel, ali se je zares odločil zapustiti svet. »Če bi imel tri zlatnike, bi jih dal revežem?« »Z vsem srcem, oče.« »Pa če bi imel tri srebrnike?« »Z veseljem.« »Pa če bi imel tri bakrene novčiče?« »Ne, oče.« »Zakaj ne?« vpraša osupli menih. »Ker jih imam.«

Ob napotkih in nasvetih iz duhovite knjige 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge krepimo odpornost proti sedmim boleznim duše. Založba Emanuel nas je velikodušno podprla in nam omogočila uporabo knjige. Iskrena hvala!

Prijave v navezo so odprte na pastir.si. Gradivo za osebno delo bo trikrat tedensko prihajalo vaše v e-poštne nabiralnike, delček tudi v tedenskem podcastu. Pa z veseljem na pot! :)

Ne prodajajte vere. Gospod učencem pripoveduje o templju svojega telesa. Smo v templju, ki ga zidajo in podirajo človeške roke. Jezus govori o obljubi, ki se bo izpolnila in prišel bo obljubljeni Mesija. Jezus nam želi dopovedati, da post ni skrb za zdravo telo, molitev ni za umiritev misli in dobra dela ne za civilni aktivizem. Post ima smisel le v ljubezni, če prihaja iz srca. Takšen post bo pripeljal do obljube: ”In postali boste kot namakan vrt”. Jezus ne govori o lepem templju, ki je narejen iz mogočnih in okrašenih kamnov. Naše čudovite cerkve in kapele nam nič ne koristijo, če v njih ni več koga, ki bi slavil Gospoda.

 Ali tale biblična šala: Mojzes pride s Sinaja in skliče ljudstvo. »Poslušajte,« pravi, »imam dobro in slabo novico!« »Najprej nam povej dobro!« v en glas zavpije ljudstvo. Mojzes odgovori: »Dobra je ta, da mi je uspelo znižati število zapovedi s petnajst na deset ... Slaba je ta, da kar zadeva prešuštvo, nisem mogel storiti nič.«

Naša današnja tema je nečistost – prebrisan glavni greh, ki človeka najprej sprosti, nato pa ga trdno zveže! Glavni greh, ki nas drži v nekakšni ponižnosti, kajti tukaj smo vsi šibki.

Ob napotkih in nasvetih iz duhovite knjige 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge krepimo odpornost proti sedmim boleznim duše. Založba Emanuel nas je velikodušno podprla in nam omogočila uporabo knjige. Iskrena hvala!

Prijave v navezo so odprte na pastir.si. Gradivo za osebno delo bo trikrat tedensko prihajalo vaše v e-poštne nabiralnike, delček tudi v tedenskem podcastu. Pa z veseljem na pot! :)

Če smo prejšnjo nedeljo okušali trpkost in suhost puščave, kjer je Jezus bil skušan, tehtan, izzivan in izvan, bomo danes preskočili vso javno delovanje v Galileji in se z Jezusom sredi njegovega delovanja povzpeli na goro.

Jezus se ob sleherni skušnjavi obrne na Očeta in Oče se obrača nanj. S to močjo gre v puščavo in na goro. Na goro, kjer je razgled drugačen, kjer postane oko jasno, srce drugačno. Kako je moral žareti Jezus, če so že njegova oblačila belo svetila. Tudi Mojzes je bil na tej gori. Bil je z Bogom, tako močno, da je njegovo obličje, ko se je vračal, žarelo. Vse je nastalo v veliki svetlobi. Tudi ta ranjeni svet.

Marija ni bila v puščavi z Jezusom in ni bila na gori spremenjenja, pa vendar je njegova učenka v polnosti, oznanjevalka Očetovih navodil: Karkoli vam reče, storite.

Današnja beseda je močno vabilo, da bi globoke trenutke molitve, srečanja z Gospodom, z navdušenjem ponesli v naš vsakdanjik. Da bi si izborili čas in prostor srečanja z Gospodom in hkrati ne zanemarili svojih odgovornosti.

Medtem ko je vzrok človekovega padca napuh, pa požrešnost ponuja človeku jed: »Žena je videla, da je drevo dobro za jed« (1 Mz 3,6). Človek se vda Skušnjavcu in se odvrne od svojega Stvarnika. V sebi ohrani Božjo podobo in željo po neskončnosti, ki jo more potešiti edinole Bog. Človek zaman išče zadovoljitev v zemeljskih jedeh.

Ob napotkih in nasvetih iz duhovite knjige 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge krepimo odpornost proti sedmim boleznim duše. Založba Emanuel nas je velikodušno podprla in nam omogočila uporabo knjige. Iskrena hvala!

Prijave v navezo so odprte na pastir.si. Gradivo za osebno delo bo trikrat tedensko prihajalo vaše v e-poštne nabiralnike, delček tudi v tedenskem podcastu. Pa z veseljem na pot! :)

Spreobrni se in veruj evangeliju. S pepelnično sredo smo vstopili v postni čas. Kam me vodi postni čas? Ni le priprava na Veliko noč. Če sem soudeležen, vem, da nastopi tudi veliki petek.

Jezus je v današnjem evangeliju v puščavi. Puščava je pusta, robata, je domač teren divjih zveri. Puščava je perspektiva življenja brez Boga, je kraj, kjer je žgoče sonce in kjer nastopi žeja. Kraj, kjer se spozabiš in pozabiš, da si ljubljen, da si božji. Hkrati pa je puščava kraj srečanja z Bogom.

Besede rešitve: Spreobrni se in veruj evangeliju so priložnost, povabilo v svobodo. Priložnost, da zaupaš in ljubiš. Puščava bo ozelenela in srce se bo vnelo za Boga. Tudi moje?

Poimenovanja zanj so številna, številni tudi njegovi obrazi: samoljubje, nadutost, oholost, nečimrnost, domišljavost, prevzetnost, podcenjevanje, brezobzirnost … pa še: imeti vedno prav, ne prenesti kritike; bolj kot neko svoje neprimerno dejanje obžalovati to, da smo z njim načeli svoj ugled; se važiti in dati drugim očitno vedeti, da zahajamo v imenitne kroge …

Ob napotkih in nasvetih iz duhovite knjige 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge krepimo odpornost proti sedmim boleznim duše. Založba Emanuel nas je velikodušno podprla in nam omogočila uporabo knjige. Iskrena hvala!

Prijave v navezo so odprte na pastir.si. Gradivo za osebno delo bo trikrat tedensko prihajalo vaše v e-poštne nabiralnike, delček tudi v tedenskem podcastu. Pa z veseljem na pot! :)

Če hočeš me moreš očistiti. Bog išče človeka in ga osvobaja. Bog ni odvisen od mojih uspehov, počutja, znanja in pobožnosti, niti ne od moje molitve in mojih dobrih del. On je Ljubezen, oseba. Danes gobavosti ne poznamo, vendar to ni le telesna bolezen, je področje nečistega, zavrženega. In kot takšna kliče po ozdravitvi, po odpuščanju, po varnosti, po sprejetosti. Gobavost, ki je revežu vzela vse, ga je pripeljala do točke, da je počastil Jezusa in vanj izpovedal vero. Želel je, da se uresniči božji hočem. Tudi mi poiščimo božji hočem, saj zmoremo vse, vendar le v Njem, ki nam daje moč.

In prav tem bomo za petami v letošnji postni navezi. Ob napotkih in nasvetih iz duhovite knjige 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge bomo krepili odpornost proti sedmim boleznim duše. Založba Emanuel nas je velikodušno podprla in nam omogočila uporabo knjige. Iskrena hvala!

Prijave v navezo so odprte na pastir.si. Gradivo za osebno delo bo trikrat tedensko prihajalo vaše v e-poštne nabiralnike, delček tudi v tedenskem podcastu. Pa z veseljem na pot! :)

Z Jezusom smo v shodnici. Marsikaj nam ima povedati. Poudari, da je prišel, da oznanja. Pa vendar njegova prisotnost pomeni veliko več. Kraj molitve, odmika, občestvo, kraj rasti, poučevanja in izobraževanja. Nagovarja prisotne in popelje prve sledilce k sebi domov. Ozdravlja, izganja hude duhove. Zakaj bi kot kristjani ne sledili njegovemu zgledu? Če sledim Jezusu, sledim njegovemu zgledu.

V današnjem času je vse več ubogih, krhkih, nemočnih, bolnih, prestrašenih, razočaranih, ločenih… Lahko kot kristjan ponudim roko, lajšam gorje, z njim in zanj molim? Tudi sam sem krhek, potrt, v dvomih in razdvojen, pa vseeno na sebi čutim Njegovo roko. Dejansko v svet grem z Bogom z roko v roki.

Moč Besede - Jezus spregovori v templju. Prisotni strmijo, nepremično gledajo, se vznemirijo, otrpnejo. To me lahko vodi v občudovanje ali v zanikanje. Jezus v templju uči, uči z besedo. Beseda ima velik pomen v našem življenju, v naših odnosih. Njegova beseda kliče učence, ima moč. Kakšno moč in pomen ima zame Njegova beseda? Me beseda živega Boga privede do tega, da padem pred Njim na kolena in ga počastim? Da je On zame živi Bog?

Bog je Bog svobode. Njegov Sin je postal pot v nebesa. To je vsemogočno, božje, noro. Jezus je gospodar srca, vsak dan znova.

Gospodova beseda je prišla k Jonu in on je vstal in šel posvarit Ninjive. Uspeli so se odvrniti od svoje slabe poti. Kaj pa jaz? Kakšne steze izbiram? Se pustim poučiti  Gospodovi besedi in ga prositi, naj me nauči svojih steza? Lažje je lagodno vztrajati v slabostih in vedno znova prelagati odločitev za Gospoda na kasneje.

Jezus nas vabi, da se odzovemo na njegov klic. Zgled so nam dali Andrej, Simon, Janez in Jakob, ki so pustili vse in šli za Njim. Tako so se jim odprla povsem nova obzorja, postali so Jezusove priče in zaradi njih danes poznamo Boga, lahko ga molimo in slavimo. Jezus kliče po spreobrnjenju, po spremembi smeri. Začnimo z drobnimi odločitvami, stopimo iz cone udobja in verujmo evangeliju, da bo Jezus v naših grehih lahko zaznal tudi semena svetosti.

Druga nedelja med letom, ko še vedno odmeva praznik Gospodovega razglašenja, ko trije modri razglasijo božje veličastvo in ko smo doživeli, da se po tridesetih letih Oče sam oglasi in razodene kdo so Oče, Sin in Sveti Duh.

Danes je pred nami deček Samuel, katerega že rojstvo je dar Gospoda očetu Elkanu in mami Ani, ki mu obljubi, če ji bo dal sina, ga bo darovala Njemu, da mu bo služil vse dni. Kot deček je spal v svetišču, živel je v okolju svetega. Ana je držala besedo. Koliko kristjanov še danes spi v okrilju Cerkve, templja, koliko znotraj zakramentov?

Mladostniki danes povedo, da se pri njih ne moli in da nihče za njih ne moli, čeprav ne vedo, da jih je veliko, ki molimo za njih. 

Samuel pa spi in sliši klic. Ne samo enkrat. Tudi v sami zgodovini se je veliko pomembnih stvari zgodilo v spanju. Vsem tem podvigom je skupno, da se gre takoj v akcijo. Samuel ima nekoga, h kateremu lahko gre in mu zaupa. In veliki duhovnik Eli prepozna, da Samuela kliče Gospod. Da mu preprosto navodilo, naj reče “Govori Gospod, tvoj hlapec te posluša.” Takšnih Elijev nam manjka. Zelo redki so tisti, ki bi se postavili pred Gospoda kot Samuel in tudi Marija in se dali na razpolago.

Nedelja Jezusovega krsta, pa vendar smo duhovno še vedno globoko v adventu. V času hrepenenja, žeje, pričakovanja, iskanja. Iščemo Boga, Bog išče mene. Prerok Izaija nas vabi, tolažilno in jasno, pridite. Kaj poteši mojo žejo? Kaj polni moje srce? Prepogosto čas zapravljam za to, kar me ne nasiti, kar me ne odžeja. Ves svet je pred ekrani, vendar pri tem ne najde pravega smisla. Izaija in Janez Krstnik pa vabita: “Vrni se h Gospodu.”

Kdo je zame Bog? Kdo je zate Bog? Kako bi ga nekomu predstavil? Kaj bi povedal o njem? Ob Jezusovem krstu nagovarjajo besede, da smo njegovi otroci, da smo ljubljeni, smo božji, smo zaviti v veselje Boga. Napolnimo svoje srce z Njim.

Nedelja po božiču je nedelja svete družine. Advent in božič sta za nami. Smo v adventu prebujali hrepenenje po Bogu in v božičnem praznovanju dali prostor Njemu? Ali smo imeli le priprave na proslavo, kje za Boga ni bilo prostora? Nevarnost Heroda, ki posega po življenju je vse tisto kar nas dela mrtve v srcu in mlačne v veri. Takoj po božiču nam sveti Štefan s svojo gorečnostjo kaže bližino Boga. Za nami je tudi tepežnica, kjer se moramo odrasli ustaviti v ljubeči skrbi za življenja, saj družina ni karkoli in življenje ne le skupek celic. Danes na nedeljo svete družine priporočimo vse naše družine, pa naj so velike, majhne, srečne ali trpeče, v ljubeče varstvo Mariji, Jožefu in Jezusu. Ponovno najdimo vrednoto zvestobe, da bomo obvarovani napadov hudega duha na svetost družine.

4. adventna nedelja je že v duhu svetega večera. Krhek advent je pot do Božiča. Veličastnega? Bogu namreč moramo pripraviti najlepši prostor. Gospod čaka, da ga sprejmemo, pričakamo, se veselimo njegovega prihoda, prisotnosti…

Krhkost deklice Marije nam kaže vso preprostost in darežljivost Božiča, kajti Božič ni naključni dogodek, zgolj splet okoliščin…

Marija je vzor poslušanja, zaupanja, poguma, predvsem pa verodostojnosti. Zato se krščanstvo ne začne v templju in tam tudi ne živi. Začne se doma, v templju pa se blagoslavlja, potrjuje. V srcu se začne večnost, ko povabiš Boga: Pridi!.

To je veličasten Božič, veselje nebes in najlepši tempelj.

3. adventna nedelja nas vabi k pozornosti, čuječnosti. Danes je gospod že zelo blizu. Gospod je zvest, njegova beseda se učloveči. Božič je že pred vrati in zadnji teden lahko doživljamo kot veselje ali tudi kot žalost, ker nam ni uspelo uresničiti pričakovanj adventa. Kot kristjani nisemp svetniki, pa vendar moramo storiti kar lahko storimo. Lahko se odrečemo opravljanju, lahko smo strpnejši na cesti, lahko pozdravimo soseda… Naj se nabere mnogo majhnih korakov svetosti in z njimi slave Bogu. Bodimo pričevalci luči. Ne bodimo preganjalci teme, ampak prinašalci luči. V svetu poleg materialnih dobrin manjka človečnosti, zato Bog prihaja kot človek. Po Janezovem zgledu bodimo glas besede, upanja in veselja, ki izvira iz Boga.

Advent izziva in spodbuja hrepenenje. Čeprav ga vsako leto spet in spet doživljamo, nikoli ne pridemo na isto točko, saj se spreminjamo, sprašujemo in doživljamo odgovore. Po čem hrepenim? Kako šele Bog hrepeni po meni? Advent je špranja skozi katero pokukamo tja preko, kamor seže naša vera zaupanja. Onkraj noči je okus novega življenja. Bog vsak dan prihaja k nam v malih stvareh. Prepoznajmo ga v ubogih in trpečih. Zbudimo se iz spanja, odvrzimo dela teme in nadenimo oblačila luči. Pripravimo pot Gospodu in se zbudimo iz spanja. Okušajmo tisto onkraj, ki ga ne uteši nič minljivega. Ko v človeški skrbi pričakujemo ekološke katastrofe, pomanjkanje, bolezni Odrešenik predre nebesa in pride k nam kot Tolažnik, ki bo pisal nova poglavja veselega oznanila.

Advent. Čas čuječnosti in budnosti. Špranja, skozi katero pokukamo onkraj. Tam je okus novega življenja. On prihaja. Čakamo. Čakati je ljubeče. Ne čakamo na pogubo, ampak na odrešenje. Predri nebesa in pridi. Prebudi nas.

Tako je nastal RadiBiŽiveli – gre za pomoč misijonom, ki nas bogati, ko se učimo preprostega veselja in pristnega zaupanja Bogu, kot to znajo ubogi.

Poteka vsako leto konec maja na slovenski obali. Prav tako kot ostali RadŽivimo, je tudi Pastirjev RadŽivim v znamenju druženja, molitve, sprejetosti in povezovanja v eno veliko skupnost. Tisto, v kateri nam je vsem skupna hoja za Kristusom ter veselje nad življenjem – ja, vsem tegobam in izzivom vsakdana navkljub, ki jih doživlja vsak izmed nas. 

Pastirjev RadŽivim bi lahko opisali kot čudovit rondo, na katerem vsak najde vsebino in ustrezen način duhovne poživitve in povezovanja zase. Z bogatimi katehezami, molitvijo, slavljenjem ter tudi številnimi delavnicami, podeljevanjem talentov, raziskovanjem pomladnega primorja in v medgeneracijskem povezovanju.

Kaj je lahko lepšega, kot izbrati čas za svoje drage, se umakniti iz gneče in hrupa ter ob ognju in petju preživeti lepe trenutke v klepetu in molitvi? Okolica sv. Ane nad Pamečami tako vsako leto v začetku avgusta vabi družine, ki si želijo takšne mini pustolovščine. 

V duhu preprostosti imajo družine skupaj z voditelji in animatorji priložnost soustvarjati program pod vsakokratnim geslom in tematiko, se povezovati med seboj in z drugimi družinami ter poglabljati svoj odnos do Boga in narave.

Kot že samo ime pove, je namenjen nekoliko starejšim po letih – a seveda še vedno mladim po srcu. Vsako leto poteka v mesecu marcu, skupno 4 dni, v Veržeju. Vsebinsko in tudi organizacijsko je povsem prilagojen starejšim ter njihovim potrebam. Čudovita lokacija ter veržejske ravnice vsakič povabijo, da se čudimo nad lepoto Stvarstva. Prijazni ljudje v penzionu Mavrica pa poskrbijo za prijetno počutje, site želodčke in nasmeh na obrazu.

Vsekakor ni klasično delovno srečanje, temveč je predvsem druženje v duhu mladosti in razigranosti, ter pristne duhovnosti za vse mlade - aktivne in manj aktivne. Mladim omogoča postavljati prave medsebojne prijateljske vezi in gradi živ odnos z Gospodom.

Poskrbljeno je za vse – udobje bivanja, prehrano, druženje, animacijo in igro otrok ter seveda, kar je najpomembneje, bogate duhovne vsebine, ki povezujejo družine z Jezusom ter jih napolnijo za divji tempo vsakdana.

Vas zanima, zakaj so prijave za skupno 3 termine vsako leto polne v pičlih 4 minutah? Kakšnim zgodbam in vsebinam sledijo otroci? Kaj je tako posebnega v RadŽivimovski kuhinji?

Tvoje srce naj se ne vznemirja. Ne boj se. Hodi za Njim. Ampak jaz se vznemirjam in nimam odgovorov. Kako naj vem za pot, če ne vem, kaj je cilj? Dragi Kristjan, kaj je tvoj cilj? Če veš, kaj je cilj, si lažje postaviš pot. Je ta tvoja pot Jezus Kristus? Če ne vemo za cilj in pot, si naredimo svoje cilje in poti. Svoje sveto in malike. Lahko pa uberemo drugo pot. Svojo vero položi v Boga! Veruj. Vera ni stanje, ampak je gibanje. Ni samo odločitev za Boga, je akcija in pot. Jaz pa sem kristjan, ki je v veri na poti, v smeri Jezus Kristus. Kdaj si nazadnje doživel čudež ali pa prosil zanj? Kdaj je Bog po tebi storil čudež? Se čudiš?

“Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju.” Jezus je skrit, neopazen, a hkrati mogočen. Njegovo razdajanje se ni dogajalo samo pred 2000 leti, ampak se dogaja še danes. Tukaj, v moji galileji, doživljam svojega živega Boga. Privoščim ti, da Jezusa doživiš v živo. Prisluhni pričevanjem. 

Vera je dar in odločitev, ampak z uporabo! Verni smo, dokler se od nas nič ne pričakuje. Temu rečemo vera za izložbo. Doživljamo veličino Božje zamisli, ki je ne moremo določati in ji spreminjati vrstnega reda. Moje misli niso moje misli, moja pota niso moja pota. Brez Boga ne moremo nič. Vera ni lepa; je ranjena, trpeča, žuljava. Ne zanima nas naša vizija, ampak Njegova, ki je ne vidimo in ne prepoznamo. Pripoveduj o veri. Pričuj! Nenevarno krščanstvo ni pravo krščanstvo. Prave kristjane premetava in imajo umazano vero, ki je ranjena. Vstopi v resničnost, v tvoj Emavs.

Jezus pride pri zaprtih vratih. Čudno, a v Njegovem stilu. Oči ne vidijo, srce pa čuti. Krhko je, a Božje. Mir vam bodi. Jaz sem. Bodi veren, veruj! To ni čakanje, vera je akcija. Besede so namenjene nam, da bi verovali in imeli življenje v Njem. Verujete, čeprav ga niste videli. Namen vere je odrešenje duš. Želiš biti Božji človek? Krščanstvo smo pripeljali tako daleč, da verujemo brez Boga. Jezus pa pride skozi zaprta vrata in dihne vame. Verujem, ker hočem, sem Ga doživel in si to želim. Svoje življenje izročam v življenje živega Boga.

Noč je čas, ko se stemni, umiri, leže k počitku. Je čas, ko ne vidiš in nastopijo strahovi, spomini in bolečine. Je pa tudi čas, ko se prikaže novo jutro. Velika noč je res lepa. Kdo pa se javi, da gre naslednji od nas v ta proces? Od slavja vse do velikega petka. Besede prežete z resnico dobijo svojo globino na veliko noč. On misli resno. Tako resno, da ni kotička v moji temi, da ne bi mogel vstopiti. Je pot, ki kliče naprej. Koga pa ti kličeš naprej? Koga si navdušil, mu spregovoril o Njem? On je izbral in umrl zate. Hvala ti Bog, da si dovolil, da tvoj Sin umre zame. 

Tudi v času zla in trpljenja ohranimo zavedanje, da nam Bog nikoli ne pošilja ničesar slabega, ker je dobrota sama. Bog je Ljubezen. Bog v svojem delovanju uporabi vse… tudi slabo. Bog ne uporablja le pozitivnih dogodkov, da nam pripomore k rasti, pač pa “njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu” (Rim 8, 28). Če ljubimo Boga, odpiramo srce delovanju njegove milosti, ki omogoča, da nam vse pripomore k dobremu, tako pozitivni kot negativni dogodki in celo naš greh. 

Več na strani Postna naveza: https://www.pastir.si/postna-naveza_2023/

Biti tam, biti z Njim, prepustiti se duhu. V lakoti, tišini in skromnosti se oko lažje razjasni, da pride do srečanja z Njim. Kdo sem, zakaj sem, čemu živim? Zmedeno človeštvo kliče k Jezusu. On pa ve, kdo je, kaj je njegovo poslanstvo in kje mesto. Ni prvič v Jeruzalemu. Ni se izgubil On, ampak so bili izgubljeni drugi. Kmalu pa bo odmeval njegov: “Dopolnjeno je.” Ostaja zvest in trden Očetovi volji. Umolkni, pojdi Njegov korak, moli Njegovo molitev, živi Njegovo življenje. Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu.

Živimo v družbi, ki je porabniško naravnana. Družba, ki nas sili k vedenju: vzamem – uporabim – zavržem. V središču hiper porabnika je iskanje užitka. Tega želi dobiti takoj in v celoti, različna oglasna sporočila pa nas v tem še spodbujajo: »Privošči si. Kdaj, če ne zdaj?«. V kupljenem predmetu takšna oseba uživa, potem se ga znebi. Takšna porabniška logika posameznika slabi, da vse teže prenaša prikrajšanost, ko neke želje ne more zadovoljiti takoj.

Več na strani Postna naveza: https://www.pastir.si/postna-naveza_2023/

Ali si srečen? Kaj pa ti manjka? Nekdo ima to nekaj, a vseeno ni srečen. Če živiš po mesu, ne moreš ugajati Bogu. Preizkušaj, kar je všečno Bogu in ne tebi. Ne ustvari malika iz samega sebe. Če bo v tebi Sveti Duh, bo popolnoma drugače. Moj užitek, veselje in radost je v Bogu. Sem navajen na Njegov glas? Potem je gotovo On tisti, ki me ljubi. Bog ti je blizu. Kljub vsemu te ljubi. Če boš veroval, se bo zgodilo. Ko mi naredimo, kar zmoremo, on naredi nemogoče, nam pa prepusti mogoče. Tudi ti si tisti, ki ga Bog ljubi!

Razvijanje hvaležnosti kot temeljne življenjske naravnanosti nam omogoča, da postopno postanemo gospodarji svojega notranjega razpoloženja. Pogosto namreč naše razpoloženje niha glede na zunanje dogodke – pozitivne ali negativne. Ko se urimo v hvaležnosti, nam to omogoča, da takšna nihanja ublažimo in se jim postopno povsem izognemo.

Več na strani Postna naveza: https://www.pastir.si/postna-naveza_2023/

Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu, otroci Luči. Preizkušajte, kar je všeč Gospodu. Pokaži mi, naredil bom. Naj pa se sklada v mojem prepričanju in dojemanjih. Dokaži mi Boga. Jezus ni Bog in ni Božji … Dokaži mi obratno. V Boga bom verjel, ko mi to dokažeš. Svet me vabi ven, da se srečam z Njim in me vpraša, če verujem Vanj. Pa verjamem tako močno, da bi lahko delal nemogoče stvari? Jezus dela nemogoče stvari, meni pa prepusti mogoče. Prepusti se mu. Bog mi daje vid, da se okrepi moja vera. Naredi, kar lahko. Preizkušaj, kar je Bogu všeč. 

Naučimo se ljubiti same sebe, da bomo znali prejemati in dajati. Ljubezen do sebe in hvaležnost zase sta predpogoj za to, da lahko zares ljubimo druge. »Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Gal 5,14). To, da zmoremo občudovati, kar smo - seveda ob sprejemanju svoje omejenosti in krhkosti, je velika milost!

Več na strani Postna naveza: https://www.pastir.si/postna-naveza_2023/

Kako naj bomo hvaležni, ko pa nas svet, življenje in dogodki silijo prav v nasprotno? Hvaležnost ima trdne temelje. Pet dobrih novic, pet verskih resnic nam omogoča, da ostajamo hvaležni v vsakršnih razmerah. Večinoma jih poznamo, vendar večkrat živimo, kot da jih ne bi.

Več na strani Postna naveza: https://www.pastir.si/postna-naveza_2023/

Več na strani Postna naveza: https://www.pastir.si/postna-naveza_2023/

Skušnjave same po sebi niso greh. Lahko so bližnjica v greh ali pa poglobitev vere in odnosa z Gospodom. Hudič Jezusa ni odvedel v puščavo, Jezus je bil tam poln Svetega Duha. Hudič ga je zgolj klical iz puščave, posta, molitve. Bil je ob njem, ko je bil lačen, žejen in osamljen. Ponujal mu je bližnjice in skušnjave - kruh, vodo oz. tisto, kar je prijalo telesu. Bil je z Njim, ko je bil osamljen ... V postu pozabljamo na bistvo - ne gre zame; nikoli ni šlo zame. Da boš okusil Boga, moraš biti res močno lačen in žejen, drugače se boš zadovoljeval z nadomestki. Božja beseda ni parfum in dekoracija, je voda in zrak.  

Človek, ki ga navdaja hvaležnost, se zahvaljuje za svoje življenje, dan, delo, družino. Ne glede na to, kaj se m čez dan zgodi, postane zmožen ohranjati mir. Nauči se vselej znova pobrati se in videti, kako mu tudi v težavah Gospod nklanja milost, da raste v svetosti in človeškosti.

Več na strani Postna naveza: https://www.pastir.si/postna-naveza_2023/

Jezus je revež v puščavi. Tam je proti svoji volji, ampak je poln Svetega Duha. Z Njim je Božja prisotnost. Jezus je popolnoma predan Očetu in Njegovi volji. Je zagovornik vsakega izmed nas, ko pademo v skušnjavo, ampak še ne v greh. Hudič želi voditi Jezusa iz puščave. Daje mu na videz dobre predloge in rešitve, ki pa so zgolj nadomestki. Boga zamenjam za nekaj, ampak nič drugega ne bo potešilo naše lakote. Človek lahko živi le od Boga, ki ne želi, da samo preživimo, ampak da živimo. Jezus je v skušnjavi, a izbere ljubezen, izbere odnos z Očetom in moli. Naj tudi tebi rata!

Hvaležnost ima neverjetno moč, da te preobrazi, spremeni. Če jo udejanjaš, prinese v tvoje življenje in življenje tvojih bližnjih res veliko spremembo. Spremeni tvoj pogled na svet in tvoje počutje. Blagodejno vpliva tudi na naše odnose in nas znova osredinja na odnos z Bogom.

Več na strani Postna naveza: https://www.pastir.si/postna-naveza_2023/

Bog pred nas polaga neke nove dimenzije - ljubi, moli, dajaj, posojaj. Nova dimenzija nove religije, ki je vera in ljubezen. To je več kot povabilo, je način. Ne moremo malo ljubiti, kot tudi ne malo odpuščati. Jezus ne želi, da životarimo in kopičimo. Želi nam življenja v izobilju. Ljubi. Moli. Dajaj. Ljubi tudi sovražnike in dajaj tistemu, ki ti ne more povrniti. To delaj, da boš otrok očeta, ki je v nebesih. Od tod vodi odpuščanje, ljubezen, svetost. To je religija svobodnih, Božjih, kraljevih. Tako lahko ljubim kakor Bog. Ljubezen deluje z uporabo. Bodi popoln, kot je popoln naš nebeški Oče.

Jezus se predstavi javnosti z radikalnim programom. Prihaja nova zaveza in z njo radikalna novost. Obliti smo z blagri, ki so temelj in srce evangelijev. Ko zapustimo cerkev, moramo v svet, kjer smo seme, da pride harmonija v sleherno srce. Bog ne ljubi bolečine, ljubi pa skozi in v bolečino. Vsi blagri so znotraj časa, teme, stiske in greha. Umijejo nas navideznosti in nas popeljejo v srečo. Bog ni le ljubezen in usmiljenje, ampak tudi sreča. Blagor ti.

Jezus pokliče svoje učence. Oni takoj pustijo vse in gredo za Njim. Obljublja nam poslanstvo in ne uspeha. Od zdaj so živeli ob in z Njim, zdaj pa širijo vero. Njegovo poslednje navodilo je: “Pojdite po vsem svetu in naredite vse narode za moje učence.” To se še vedno dogaja in očitno je apostolom uspelo. Oznanilo je prišlo do tvojih ušes. Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko Luč. On te vidi, kliče in ti deli Božje. Ko te kliče k spreobrnjenju, te kliče k svobodi. Pa boš izpolnil svoje poslanstvo?

Krst je izhod iz suženjstva. Kliče nas naprej v svobodo. Po krstu je Jezus stopil iz vode in odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal nadenj. Iz nebes se je zaslišalo: “Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.” Glas iz nebes zagrmi, struge se napolnijo s Svetim Duhom, življenje se napolni z njim. To je tvoj krst! Dete, hči, sin za teboj je Oče. Si njegov/-a ljubljeni/-a. Si izvor veselja samega Boga Očeta. Kaj hočeš več? Iz nebes se razodeva, da si božji in zavit v veselje Boga. Nosi v srcu ta glas, naj postane tvoja pesem.

Leto se začne z blagoslovom. Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Naj da sijati svoje obličje nad tabo. Naj ti bo milostljiv. Naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir. Kakšne načrte imamo? Mogoče je bolj na mestu vprašanje, kakšne načrte ima za nas Gospod? Dragi Bog, kakšne načrte imaš? Bog ostaja zvest. Ljubiti Boga pomeni prinašati svetu blagoslov. Nihče se ne more rešiti sam. Besede blagoslova so blagodejne.

Božič ni praznik spomina, ampak praznik prerokbe in podoživljanja. Vriskaj, smej se, rajaj! Jezus se rodi kot dete. On je odtis Boga, izrezan Bog. Bogu smo podobni tudi mi. Vse imamo po njem, razen greha. Mi smo njegov odtis. On je luč. Prva želja in beseda, ki je bila izrečena, je bodi svetloba. Mi smo otroci luči. Smo tisti, ki verujejo vanj. Luč razsvetljuje vsakega človeka. Božič je ponovno stvarjenje. Ne boj se, oznanjam ti veselo novico. Prinašam ti evangelij. Izkoristi, kar ti ponuja božič in praznuj s slavljencem in ne brez Boga. Kako? Moli, prosi, časti, slavi! To je božič.

Vstopamo v adventni čas. Bog premaga neskončno razdaljo večnosti v mojo majhnost. Iz čiste resnice vstopa v mojo laž. Iz čiste svetosti v moj greh. Gospod nas uči tega kar zmoremo. Da smo čuječi, budni in pripravljeni. Gledati pomeni, da smo budni, pozorni in prisotni. Gledajmo s srcem, z ljubeznijo. Bodi buden v ljubezni, da bo advent res priprava na božič in srečanje z Bogom. Ko pride On, ki je Ljubezen, naj ga pričaka ljubezen. Bog zvesto prihaja in izvablja iz nas, da smo otroci luči. Prebudi se, čas je. Odloži dela teme in se oddaj s svetlobo. Obleci Jezusa Kristusa.

Kristus je križan. Vsi njegovi so ga zapustili. Zapornik pa je izpovedal veroizpoved. V trenutku je postal svetnik, nebeščan. Morilec je zmolil prošnjo: “Usmili se me!” Ujel je pravi trenutek. Nisem tako mogočen, edinstven, vsestranski, popoln … Grešen sem in prihajam k Tebi. Ti, ki dihaš za ta svet, ki umira, da na novo zaživi. Kaznjenec je pričevalec usmiljenega Boga. Ko ne zmorem več, polagam svoje upe vate Gospod. Spoznavam, da si Kralj. Kristus Kralj. S teboj bom v raju.

Vsi vas bodo sovražili. Ne bojte se, jaz sem tukaj z vami. Tukaj se ne konča. Bodite stanovitni in zvesti, ne obračajte se po vetru. Bodite orientirani na smer Jezus Kristus. Tam, kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, se zgodi svetišče in domača cerkev, Božji tempelj. Jezus ti pravi: “Bodi miren, spremeni pogled, fokus in me poglej v oči, me poslušaj in sliši.” V tvojo utrujenost naj vstopi vera, ki poživi tvoje telo, misel, pogled, sleherni trenutek. To je resnična pobožnost, ki izvira iz Njegove prisotnosti.

Vsi sveti. Dan mrtvih. Dan spomina na mrtve. Če je to samo spomin ali dan mrtvih, se samo sprehajamo med mrtvimi in ni čudno, da nas obkrožajo čarovnice in trohneča trupla zombijev. Bog je ljubitelj življenja. Svetnikov se ne bojim, ker so šli skozi smrt, saj so živi. Praznujemo dotik smri, ki jo vseskozi okušamo. Toliko obrazov smrti, ki je použita v Njegovi zmagi, ker nas ljubi On, ki je ljubitelj življenja. Ne moremo ga samo opazovati. Iz nas želi izvabiti hočem. Hočem te poveličevali, Gospod, vsak dan. On me kliče s seboj v življenje in gre z menoj v moj dom, študij, kariero, napake. Že se dogajajo čudeži namnožitve časa in miru. 

Ko bi se le vso Gospodovo ljudstvo spremenilo v misijonarje. Vsi v cerkvi bodimo to, kar po krstu že smo - preroki, priče in Gospodovi misijonarji. Zavedajmo se, da do drugega lahko prihajamo tako zviška in z močjo kot z usmiljenjem, strpnostjo, spoštovanjem in preprosto z ljubeznijo. Velike izbire nam Gospod ni dal. Jezusova cerkev je ali pa ni misijonarska. Misijonar je tisti, ki poživlja, reanimira, posveti v temo, prinese upanje in smisel. Lahko v daljnih deželah ali pa v naših krščanskih skupnostih.

Kaj je potrebno, da grem na romanje? Kaj je potrebno, da v roke vzamem rožni venec? Koliko je potrebno, da se ujezim ali pa nekomu odpustim? Koliko je potrebno, da preklinjam, se vdam v svojo razvado, padem v greh, naslado? Kaj je potrebno, da spet zares poiščem Boga in ga postavim na višje mesto? Gospod je moj varuh in ne bo me zapustil. Kaj je potrebno, da to rečem, da to zmolim? Slepi spregleda, hrom hodi, gobav je očiščen, gluh sliši, mrtev je obujen, ubogemu se oznanja evangelij. Kaj mora Bog narediti, kaj še? Kaj in koliko je potrebno, da mu začnem zaupati, vanj verovati in ga ljubiti?

Mesto živega Boga naj postane slavljenje in ne več zavrženost. Mesto živega Boga naj postane živo srečanje. Moj, tvoj Jeruzalem postane srečanje z živim Bogom in jaz sam postanem orodje žive zahvale. Zgodi se veselje in poslanstvo. Srečanja z Gospodom me pripeljejo v evharistijo in zahvalo. Ne želim ostati samo pri kozarcu vode, ki mi je bil podarjen. Želim priti do njegovega izvira. Želim doživeti tudi bližino ozdravitelja. Tistega, ki ozdravlja. Njega, ki je ljubitelj in izvor življenja samega.

Apostoli so nosilci in prenašalci vere. Želijo si pomnožitev vere v Jezusa, kar uči in kar je. Gospod, pomnoži nam vero! Četudi je manjša od gorčičnega zrna. Gospod, rad bi bil ob tebi in ob Lazarju. Drobno zrno vere, drobno dejanje bližine, ki se nanaša na Gospoda in ne na mojo moč in na mojo samozavest. Ti si, si bil in boš. Pomagaj mi Gospod, da vidim in se srečam vsaj z Lazarjem. Oživi milostni dar vere. Nismo prejeli Boga boječnosti, ampak duha moči, ljubezni in razumnosti. Prejel sem dar vere in On me poživlja. Pa ti, si veren? Bi rad bil veren?

Kdo mi pride na misel, ko razmišljam o ubogem? Kdaj sem si nazadnje vzel čas in mu pomagal? O čem sva govorila, kako mu je ime, njegova zgodba? Odpreti vrata. Lazarju pogledaj v oči in se na tak način spoglej z Bogom. Tako blizu je Božji pogled. Si upam dati kruha lačnemu? Ga celo spustiti v hišo, mu dati prenočišče? Ime Lazar pomeni Bog pomaga. Če imaš upanje in razlog veselja, si bogat. Deli to bogastvo. Kako bi zvenelo, da bi ti rekli prijatelj ubogih? S srcem začni iskati uboge in ne bodi bogatin, ki gleda nase in na svoje. Tem drobtinicam dodaj še košček - tudi sebe.

Vzemi zares svoj osebni odnos z Bogom, ki je eden. V tem odnosu komunicirajta oba. Si upam pred Gospoda priti z idejo in prošnjo? Mislim, da je to, kar prosim, prav in dobro? Verjamem, da bo moja prošnja uresničena? Kakšen namen bi drugače imelo prositi in moliti? Ko začnem Gospoda prositi, ta prošnja najprej spremeni mene. Spoznam, da mi nekaj manjka in priznam, da vsega ne zmorem. V ponižnosti spoznavam, da potrebujem Gospoda, ki je moj Oče. On uslišuje in ne samo sliši. Ti in Jezus prijatelja? To pa ni kar tako. ;)

Ne morem biti veren, če je verna moja babica. Tako ne morem biti sit ob polni mizi, ki je od nekoga drugega ali pa naspan, če ima nekdo drug dobro posteljo. Vsakodnevno življenje je prostor, kjer pademo, se motimo, rastemo, se odločamo, iščemo, verujemo in ljubimo. Kako bi lahko spoznali karkoli, če nam Bog ne bi dal modrosti in nas spoznal s Svetim Duhom. Tako se začne pot, ki vodi do cilja po modrosti, ki je Božja. Naj nam Gospod da spoznanje, da pridemo do srčne modrosti. Gospod, pošlji nam svojega Svetega duha. Glej, se že iskri! Hvala Bogu!

Po današnjem evangeliju ni ključno vprašanje, ali Boga slišimo in vidimo, ampak ali Bog še vidi in sliši mene? Jezus me izziva, več kot vabi, in pravi, prizadevajte si in se potrudite. To reče z vso resnostjo in doda, da mnogim ne bo uspelo. Eni bodo pozabili, drugi omagali, tretje bo nekaj premamilo, četrti pa bodo prišli do vrat, a ne bodo mogli stopiti skoznje. Ko storimo vse kar smo zmogli, stojimo pred ozkimi vrati in za seboj puščamo vse. Odpovedujemo se domu, imetju, bližnjim … in računamo na Gospodovo milost, da bomo lahko vstopili skozi ta Božja vrata. Če bi danes stopil pred ta vrata, bi te Gospod prepoznal?

Gospod si želi, da njegova realnost vstopa kakor ogenj v naše življenje. Iz njegovih ust slišimo, da nam ne pušča druge možnosti kakor odločitev. Odločitev za verovati vanj ne pomeni več mirnega življenja, ampak pomeni boj in bojevanje. Pavel pravi, da se še nismo do krvi upirali grehu. To pomeni verovanje in prinašanje ognja k svetu. Včasih je dovolj, da samo smo ob sočloveku. Ko začutimo njegovo toplino, se nam začne spreminjat dan … kaj bi šele ob nekom, ki je plameneč. Naj se plamen loti tudi tebe in te prevzame.

Bog nas vabi in želi, da gremo na pot z Njim. Blagor nam, ker nas je Gospod izbral. Življenja pot je romanje. Kako pa naj vemo za pot? Za vsakega Kristjana je smer Jezus Kristus. Če se ti zgodi kaj hudega, se ne boj. Jezusova ljubezen je konkretna in dejavna. S čim pa se ti ukvarjaš? Kaj se ti zdi vredno tvojega časa, talentov, vere in ljubezni? Tam je tvoj zaklad in tvoje srce. Po kateri poti boš torej hodil?

Vedno smo na poti. Smo v pričakovanju, čakanju. Na poti čakanja. Jezusova veroizpoved je temeljila na Očetu in ta temelj ga je stal življenja. V ta klic je povabil tudi svoje učence in nas. Zadnja obsodba se je glasila: “Torej si Sin? Hočeš reči, da si Božji Sin? Sin Boga?” Kako daleč pa sega moja veroizpoved? Kako osebna je? Bolj je osebna, bolj se me dotika, bolj boli …

Opredeli se: a) molim veliko; b) molim dovolj; c) molim malo premalo; č) molim premalo; d) imam občutek, da ne znam moliti; e) ne molim. Kako čudno je, da kot kristjan rečem, da ne znam moliti. Kot se je potrebno učiti pogovora doma, tako se moraš poglobiti v pogovor z Bogom. Z molitvijo Jezus postavi temelje naše veroizpovedi. Njegovi smo. Sinovi in hčere. On je naš Oče. Še kako šteje glas njemu. Dajmo ga slavit! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi k nam tvoje kraljestvo. Naj bo to priložnost, da začnemo moliti. Vsak zase in skupaj. 

Dobrodošlica, ki jo izrekamo Bogu, odpira naše poti do Njega. Starček Abraham upa in pričakuje Boga, Njegovo bližino, obljubo. Abraham čaka in je poln presenečen, ni zazrt v svojo stisko. Povzdiguje oči in steče h Gospodu. V evangeliju imamo Marto, ki povabi Gospoda v svoj dom. Ima gosta, ampak se ukvarja z vsem drugim in pozablja, kdo je ta gost. Jezus pa vstopi v dialog z njo, ki je viden tudi nam. Skrbi in vznemirja te veliko stvari, potrebno pa je le eno. Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in blagor tistim, ki jo živijo. 

Današnji evangelij nas pusti ravnodušne, kajti ni še konec. Bili smo na poti, za katero smo se odločili, kam bomo mi šli in koga bomo mi nagovorili. Pred nami pa smo zagledali situacijo, ki preseneča. Zagledali smo nekoga, ki je drugačen in oddaljen. Mi moramo stopiti korak bližje, nato ne bo več oddaljenih. Čutimo usmiljenje in ljubezen. Naj bo naše krščanstvo glagol in ne dejstvo, naj bo ranjeno, ampak živo, ljubeče bolj kot lepo. Se vidimo na poti!

Kamorkoli greš, grem s tabo. Karkoli rečeš, bom naredil. Kaj pa ti praviš? Jezus je poklical svoje učence, da bodo klicali naprej. Poslal jih je tja, kamor je sam hotel priti in nikakor niso bili sami. Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi. In šli so v Njegovem imenu. Evangelij govori, da so se vrnili veseli in navdušeni. Zakaj danes ni tako? Evangelij je tudi danes živ, ampak samo, če je v uporabi. Poizkusi. Nebeško kraljestvo je čisto blizu. Bog je tu. Tvoje ime je zapisano pri Bogu v nebesih. Neverjetno!

Jezus gre na pot. Gre v središče dogajanja. Ni samo oznanjal, ampak je tudi stopal. Lahko so mu sledili in lahko mu sledimo še zmeraj. Če želimo slediti varno in v gotovosti, smo na napačnem mestu. Jezus je na poti. Saj bi šel z njim, ampak … On pa gre naprej. Osvobodil nas je za svobodo. Se čutiš osvobojenega? Ima Jezus Kristus sploh kak vpliv name, na moje življenje? Slediti mu, je odločiti se; ločiti se od včeraj. Odpovej se svojemu jutrišnjemu jazu in sedaj stopi v življenje. Kam konkretno? On ve;).

Psalmist ponižno prizna Bogu: “Mojo dušo žeja po Tebi.” Kaj pa jaz pravim Bogu? Kdo je moj sogovornik? Kaj pravi moja okolica, prijatelji, sodelavci? Jezus preverja mojo zbranost in usmerjenost. Zanima ga, koga poslušam, komu verjamem, komu sledim. Gospod nam daje življenje. Mi smo Kristusovi dediči. Dediči življenja v Njem. Če nam ni jasno, kdo je On, kako nam bo jasno, kdo smo mi? Naj nas umije in prevzame. Moj Bog, željno te iščem, mojo dušo žeja po Tebi. V Tvojem imenu bom dvigal svoje roke, v veselju te bodo hvalila moja usta.

Odločilna sprememba se zgodi, ko prejmemo Svetega Duha. Če ga ni, je nesmiselno govoriti o veri. On nam daje živlejnje, stopa v naš svet in nam daje pogled. Daje nam pravico in iskro, da se naša srca sploh lahko zganejo v vzdih: “Oče.” Daje nam, da nismo naključja. Daje nam, da smo sinovi in hčere Nebeškega Očeta. Skladamo se v ljubezen Svete Trojice. Sveti Duh nam je dan. Obilje Njegove bližine in ljubezni Svete Trojice. 

Bili so skupaj. Ni jih bilo veliko, ampak bili so vsi. Isti Duh, ki je dal iskro na začetku vsega, je dal smisel vsemu. On je Duh, ki oživlja. On daje življenje v Kristusu, ki je edino življenje, v katerem sobivata Bog in človek. Edino življenje, ki prenese sleherno stisko, padce in celo smrt. V Svetem Duhu medli obrisi dobivajo oblike, meglene barve postajajo živost in mavrica. Mi postanemo sinovi in hčere, imamo Očeta. Nihče več ni sirota in prepuščen sam sebi. Vsak izmed nas lahko od zdaj naprej mirno zaspi z vzdihom: “Pridi Sveti Duh! Pridi!”

Česa se najbolj bojimo? Priznamo ali ne, ampak najbolj se bojimo ravno smrti. Za čas življenja storimo vse, da bi živeli. Ustrašimo se vsega, ob čemer samo podvomimo o življenju. Bojimo se mrtvecev, zombijev, duhov … Jezus pa ta strah ovrže takoj. Želi, da mu dajo ribo, da potipajo. Nekoliko se tudi posmehuje njihovi misli, da je on duh. Ravno praznik vnebohoda nas začne vleči s seboj in vpliva na gravitacijo in hrepenenje slehernega. Ne vidimo, ampak hrepenimo in upamo. Ne blebetajmo besed, da ne izgubijo pomena. Razen, če mislimo resno. To pa bo bolelo. 

Danes smo priče močnemu prepiru, vprašanjem pravovernosti, zveličanja, prave smeri. Kako naprej? Je to nov nauk, nov način? Gremo poiskat odgovore k temeljem, k Ribiču. Potujmo s prvo Cerkvijo. Preganjani so bili od tistih, ki jih poznajo in od tistih, ki jih niso poznali. Gradili so na Jezusu Kristusu in tako sami postali temeljni kamni Cerkve. Spominjali so na Jagnje in vodili so k Njemu. Govorili so o življenju, upanju. Toliko nam manjka. Si pripravljen tako močno ljubiti? Si pripravljen biti tako močno zagledan v Boga kot mladostnik v ekran? Smer Jezus Kristus! Amen.

Začutili smo navdušenje in stisko apostolov, ampak Jezus je še vedno med njimi. Ob Njegovi prisotnosti prebujajo dosedanjo pot in vse njegove besede. Četudi niso enotni med seboj, kaj Jezus od njih sploh pričakuje, prihajajo do besed Luči, ki jih ne ugasne nobena tema in ne utiša noben hrup. Zdaj že ločijo seme od plevela in postaja jim jasna Ljubezen: ljubite se med seboj. Po tem vas bodo spoznali. Ljubezen iščeš Gospod. Ponovno nam daješ učbenik ljubezni, učbenik samega sebe in pot do Božjega kraljestva. Daješ nam korak, enega po enega. Jaz pa končno priznam, da brez Tebe ne morem.

Pri prvi Cerkvi so bili učenci polni Svetega Duha. Bili so prepričani, da se bodo vsi navdušili nad vstalim Kristusom, a vendar niso bili uspešni pri najbolj pobožnih. Kljub temu so vztrajali in spodbujali, doživljali pritožbe, ugovarjanja, preklinjanja, nasprotovanja … Shodnice so se spraznile, pridruževali pa so se novi in se spreobračali mnogi in odprli svoje srce Jezusu. Ali si želiš, da Bog deluje po tebi in s tabo? Prisluhni Mu in se ne boš izgubil ter te nihče ne bo iztrgal iz Njegove roke. Kdorkoli bo klical Njegovo ime, bo rešen.



Učenci so se iz velike noči, iz noči luči novega življenja omeglili nazaj v noč. Vrnili so se tja, kjer se zmorejo orientirati. Odpravili so se v svoje domove, garaže, pisarne. Tam delajo to, kar edino znajo in jih drži pri življenju, po njihovo. Pa niti to ni več to. Spominjajo se, koliko neverjetnega so doživeli z Jezusom. V postu doživljamo učence kot cerkev na poti. Gospod je Ljubezen. On ljubi prvi in ljubi bolj. On ve vse. Ve, da ga imaš rad in kako rad bi ga ljubil. Kako pa mu ti odgovarjaš?

Dočakali smo. Posta je konec. Kako naprej? Sedaj lahko spet jemo in pijemo ter ne pazimo na besede. Prav je, da praznujemo, izkupiček posta pa bi lahko bil nekaj več. Če sem se v postnem času lotil svoje slabosti, zakaj bi sedaj popuščal? Tega nisi delal čemerno in nesvobodno, ampak kot odmev na Njegovo ljubezen. Ničesar se ne lotim sam, ampak s prošnjo Gospodu in na velikonočen način. Želim ti, da bi veroval, da je Jezus Mesija, Božji sin. Z vašo vero imejte življenje v Njegovem imenu. Aleluja!

Mi smo temu priče! Priče smo, da Ga je Bog obudil in zdaj živi! Prikazal se nam je, da ga oznanjamo. Velikonočno jutro premakne kamen. Ne da nam izbire, da bi veliko noč položili s potico vred v pečico in jo postregli vsem prijateljem, ki pridejo na obisk. Kakor post ni potica, toliko bolj to velja za veliko noč. Nam kristjanom je Vstali naročil, da naj oznanjamo naprej. Poznaš koga, ki oznanja? Ali pa je to že eksotika? Ravno zato toliko bolj oznanjaj. Jezus je vstal in živi! Aleluja!

Danes naše oči iščejo Kristusov pogled. Jezus slovesno pride v Jeruzalem. Srečanje z njim mora osrečevati, mi pa vidimo množico, ki je morda res čisto iz sebe. Proti njemu stegujejo roke in mu kličejo: Blagoslovljen, dobrodošel!” Nihče pa ga v resnici ne vidi. Vidijo čarodeja, preroka, mogočnega …, nihče pa ne vidi Božjega sina. Nesimo zelenje na grobove vseh, ki jim ne upamo ali pa ne želimo, mogoče ne utegnemo, pogledati v oči. Tiho, boleče, iskreno. Morda pa ti pogledi zares oživijo.

Farizeji pred Jezusa pripeljejo ženo. Uboga žena je vsem na očeh; je nemočna in razgaljena. Malo prej je bila ljubkovana, sedaj pa je smet. Njena sodba je zapisana, njen konec je prišel. Ona je na tleh, tožniki so v krogu, vsi v bližini Jezusa. Jezus pa je Ljubezen. On ljubi ženo in vse zraven stoječe. Ti ga sovražiš, mrziš; On pa te ljubi. Ljubezen je moč izven okvirjev, kulture, tradicije, miru … Jezus pozna tvoje grehe, vidi te živega, nevarnega za greh. Vidi me v nebesih. Nihče ni in ne bo ničesar dosegel z lastno močjo. Da se to zgodi, je potrebna milost. Bodi usmiljen kot je usmiljen On.

Izgubljeni sin pride do zaključka, da se bo vrnil k očetu. Ve, kakšno je življenje pri očetu. Pri vsaki sveti maši se trkamo na prsa - nisem vreden. Isti je Oče, k nam hiti naproti. Oče te vidi že od daleč. Nekaj želiš, nekaj hočeš, nekaj delaš. Sin gre vase in prizna Očetu, da je grešil.

Kdaj si se čutil tako nemočnega, da nisi imel rešitve? Izgubil si vero, smisel, življenje. Slej kot prej se zgodi soočenje. V zgodbi sta se dogajala dva izhoda. Sin gre po svoje brez Očeta, brez njegovega blagoslova, postane suženj in nič ne vidi. Sin se vrne domov, Oče pa mu odpusti in se ga usmili. Ker je Oče. 

Si že prišel do gorečega grma? Do svojega gorečega grma, ne do maminega. Na tvoji poti stiske te v sredi čaka Gospod. Če pa se ti zdi, da nimaš gorečega grma, si po papeževih besedah kavč kristjan. Globokoveren kristjan, globoko v svojem fotelju varnosti. Edini goreči grm je ohranjevalnik zaslona. Samo kaj, ko se življenje dogaja preko in izven utečenih okvirjev. Lahko samo sanjarimo o lepem krščanstvu. Lahko pa od Gospoda dobimo zagotovilo, da je bil duhovna skala nekoč in je trdna, živa skala danes. Na njej gradimo in iz nje pijemo. 

Post ni vaja, ampak osredotočanje na Boga. Jezus iz skušnjave v skušnjavo gradi tesnejši odnos z Očetom. Oče pa nas osvobaja. Veruj! Bližajo se največji prazniki, tebi pa toliko ni jasno. Nemirno te dela vprašanje, če mogoče spiš. Sploh razumeš, kaj se dogaja pred tvojimi očmi? Spreobrneš se lahko samo v Njem, ki je Božji. Sam ne boš mogel ničesar. Kako pogosto se ti dogaja, da Ga ne vidiš in ne prepoznaš? Prisluhni glasu, ki je namenjen prav tebi: “Ta je moj ljubljeni Sin, Njega poslušaj!”. Oče ti pravi: “Poslušaj Jezusa.” Marija pa doda: “Karkoli ti reče, naredi.” Kaj od tega ne razumeš?

Jezus pride poln Svetega Duha. Prihaja od krsta v Jordanu. Sveti Duh pa ga odvede dalje. Rad bi bil svoboden in peresno lahek za Božjo voljo, da bi me že rahel vzdih Svetega Duha premaknil. Naj se to začne že tukaj: ne dam sebe na prvo mesto, delim stvari z bližnjim, drugemu želim dobro, mu pomagam … Naj me tako nosi veter Svetega Duha, ki nas ne popelje na dopust. Krščanstvo ni mirno, lepo ali zmerno. Pusti se voditi Božji volji. Pričakuj vrsto skušnjav in tudi obilje Božje prisotnosti, znamenj in vzgibov. Ko se ti bo zdelo, da je pretežko, ko boš dvomil tudi v Boga, kliči Njegovo ime in boš rešen.

Božja beseda nas vabi, da spregovorimo in prisluhnemo. Predstavljaj si seme, ki je v temni zemlji, kjer kraljuje smrt. Ko se seme začne bojevati z njo, je smrt ranjena in umira, seme pa pride na površje in zmaga. Kako neverjetna je Božja zamisel velikodušnosti, rodovitnosti in milosti!? Čutiš, kako močno te nagovarja On? Ali pa te mogoče nagovarja nekdo zaslepljen? Nevarno je slediti nekomu, ki je slep in zaslepljen, zato bodi previden. Tvoj trud v Gospodu ni prazen. Povabljen si v velikodušen vstop v post. Kako misliš, da se bo Bog odzval na tvojo velikodušnost?

Kdor postavi Boga na prvo mesto, bo blagoslovljen. Bog ne pahne v pekel. Mi se odločamo za življenje ali celo proti Bogu. Biti kristjan ne pomeni izogniti se stiski. Ko nas kliče Jezus, nam ne daje jamstva, da bo lahko; ravno nasprotno, takoj pove, da bo stiska in preganjanje. Delajte dobro. Kakor ni vere brez del, tako ni ljubezni brez dejanj ljubezni. Privilegij ljubezni, ki smo ga prejeli, ne ker bi si ga zaslužili, ampak ker preprosto on je ljubezen. Za nas to ni izbirna vsebina, ampak pravilo, zapoved, zakon. Naj velja zame, da vsak dan naredim nekaj, kar me bo vodilo bližje k Bogu.

Jezus na vseh mogočih krajih nagovarja množice. Ustavlja se pri bolnikih, farizejih, ljudeh druge vere … Govori na gori in nas tudi danes nagovarja tukaj v dolini. Je čisto blizu našim skrbem, našemu vsakdanu. Nas pa tare tako ljubezen kot dvom. Tukaj pa vstopi Jezus. Radi bi ga slišali, radi bi se ga dotaknili, ker govori z oblastjo. Njegove besede nas hkrati božajo, ampak zarežejo in ozdravljajo. Te besede so Resnica. Vprašanje naše vere je, ali sprejmem, da je Jezus Kristus Bog in Človek, ki je ostal od mrvih? Blagoslovljen tisti, ki zaupa v Boga!

Nebeško kraljestvo je. Blizu je. Zame, zate, za nas. Angeli kličejo in govorijo: “Svet, svet, svet je Gospod.” Sledi Gospodu. Sledi njegovi besedi. Zakaj ne čutiš, da je Njegova beseda danes močna, dejavna in gre čez vse. Predstavljaj si, kako vzradosti se Oče, ko v daljavi sliši glas angelov, ki se mu pridruži še moj in tvoj glas. Imam privilegij, da me Gospod vpričo angelov proslavlja. Naj se ti zalušta biti del te svetosti, zato ne bodi samo opazovalec in poslušalec. Odgovarjaj: “Tukaj sem, pošlji mene!” Pusti vse in pojdi za Njim. Pridi Gospod, vstopi v moj čoln življenja.

Vsak se kdaj znajde v trenutku, ko ne ve, kako in kaj. Vem kdo sem in kaj hočem? Jezus vedno izraža, da ve, kdo je in kaj si želi. Posledično pa to prehaja na vso okolico, ki ji to sporoča in tako oni spoznavajo kdo so in kaj hočejo. Kako pogosto se nam dogaja, da z Jezusom dobimo novo poslanstvo in novo ime? Da se nam lahko to dogaja, je moralo biti zakoreninjeno globoko v Jezusu. Vedel je kdo je in kaj je njegovo poslanstvo. Ti pa vzemi v roke svoje Sveto pismo. SVOJE Sveto pismo. Morda se tukaj skriva odgovor na vprašanje, kdo v resnici si in kaj si želiš.

Z izbiro in odločitvijo se svoboda fokusira, dobi zagon. Z odločitvijo za Jezusa svoboda postane ostra in življenjsko pomembna. Jezus izhaja iz smeri in vizije. Pot pa nas pelje mimo različnih dogodkov, neverjetnih dogodkov. In smo pri Kani Galilejski. Zelo hitro jim je primanjkovalo najosnovnejšega. Marija pa opazi stisko, je čuteča in ljubeča. Stisko preloži na Sina, obrne se na Boga in preprosto zaupa, veruje in ljubi. Tako se zgodi in Bog najde pot. Naj se Kana dogaja tudi v našem času, cerkvi, domovih.

Obhajali smo Jezusovo razglašenje, svete tri kralje. Slikamo jih kot pobožne in kot znanstvenike. Si lahko predstavljaš pobožne znanstvenike? Kaj bi bilo s tem narobe, zakaj je to tako težko sprejeti? Želim si duha treh modrih, ki upajo, so pobožni, razumni in se ne skrivajo pred floskulami ter se umikajo od dnevnih obveznosti z izgovorom, da nimajo časa. Ne iščejo slave zase, ampak dajo slavo Njemu, ki je pravi Bog in pravi Človek. Praznik svetih treh kraljev imenujemo Gospodovo razglašenje. Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje.

Danes nas Božja beseda vodi v Luč. Le ena je prava Luč in v njej zares vidimo Boga. Bodimo hvaležni za preteklo leto. Za prihajajoče pa smo lahko negotovi. Bolečino in nemoč je čutiti na vseh področnjih pastorale. Naj nas ne hromi strah. Svoje upanje izročimo Gospodu. Naj bo tudi leto 2022 leto Gospodovo. Vanj izročimo vse svoje upe, načrte, prihodnost. Vse dobro.

V Božji besedi smo zopet na poti. Tudi ti pojdi na pot, ne obleži, ne ostani za mizo, samo odpočij si, ne pa se zasedeti. Srce me kliče na pot. Pot pod noge in na tuje. Ja, tam se lahko tudi izgubim. Tudi Jezus se je "izgubil" v templju pa sta ga Marija in Jožef našla, ko so odšli v Jeruzalem po praznični navadi. Dobro je imeti dobre navade, iz katerih nastanejo dobre življenjske drže in dobre kreposti, iz katerih rastejo svetniki. Pa smo spet pri rasti in na poti. Kjer otrok shodi, kjer spregovori, tam tudi zveruje.

Danes se v evangeliju srečata dve ženi, ki si že s pozdravom kličeta blagoslova. Obe sta pred tem doživeli neverjetno srečanje. Obe je vidno in otipljivo blagoslovil Gospod. Nista bili izbrani naključno in nista postali samo orodje v božjih rokah. Postajata veselo oznanilo. Že nerojeni se odziva v istem vzdušju, veselju, radosti. Blagor Mariji. Blagor njej, ki je verovala. Blagor vam, ki ste verovali. Le pogumno na pot vere! Bog seje radost v veri tistih, ki po njem hrepenijo.

Današnja nedelja je nedelja veselja. Čuti se bližina božiča. Potrjuje se naša vera. Gospod je blizu. Naša srca naj ne bodo obtežena. Začni živeti krst. Začni živeti birmo. Po krstu imaš njegove oči, njegov okus, DNK. Gospod je moja moč. Božji mir, ki presega vsak razum, bo varoval naša srca. Advent je! Gospod bodi v naši sredi, bodi naše svetišče, bodi naše središče. Ti si obljubil, na nas pa je, da vedno znova izražamo svoje želje s prošnjami in zahvaljevanjem. Sledil bo mir sveta, ki varuje naša srca in naše misli v Jezusu Kristusu. Na nas je, da zaživimo. Veselo v advent, ki je pred nami. Veselo v življenje.

Bog nas kliče k spreobrnitvi. Sliši se skoraj kot ukaz izrečen z močjo. Beseda je nagovorila pobožne in robate, da so se zbudili in začeli živeti. Ne daj se zavesti. Ni bilo nobenih čarobnih besed in nič se ni zgodilo samo po sebi. V tvoji puščavi se sliši bitje srca, ki pa se vseskozi spreminja. Pripada mi radost življenja in življenje v polnosti. Poslovi se od žalosti in tegob. Obleci se v lepoto Boga, On te bo vodil. Komu bom verjel, če ne Njemu, ki me vidi kot svojega? Prepozna me, naj sem še tako oddaljen. Velike reči je Gospod storil za nas!

Advent se začne pri meni. Namenjen je meni. Bog prihaja s sporočilom, z oznanilom, namenjenim meni. Začetek tvojega leta je pričakovanje in prihod. Advent je duhovno potovanje. On nas je prvi vzljubil in On prihaja k nam, k meni. Ko se ti približuje, ne prihaja po darila, v pospravljeno hišo, na počitnice, ampak k tebi. Dobro si je začrtati pot skozi advent. Zdaj je pravi čas, da srce napolniš z ljubeznijo. Prebudi se in se zazri v večnost, kamor te vabi On. Želi, da prisluhneš, da dvigneš pogled. Blagoslovljeno in Bogu posvečeno leto tvoje svetosti.

Jezus stoji ob Pilatu. Mogočen človek sodi Boga. Na vprašanje, če je On judovski kralj, pa tišina množice. Nikogar ni bilo, ki bi rekel: “Moj kralj je.” Predstavnik moči je prestrašen in nemočen, medtem ko je Jezus ubog, a pokončen in močan. Kaj pa danes, se bo našel kdo, ki bo dvignil glas in rekel: “Moj kralj je, je kralj mojega časa in v obilju mu dajem svoje srce. Nič in nikogar ne ljubim bolj kot Njega. Četudi mi to ne uspeva, si to želim.” Ti, Pilat, pa kar vprašaj spet … moj kralj je, Kristus Kralj!

Pri nas je nekaj strašno narobe. Ljudje hodijo okrog in hitijo nemo stopajoči. Vsi gledajo predse v svoj mobitel. Nimam časa, mudi se mi … v ta botoks, retuširanost, klerikalizem, tradicionalno jokanje ob polnih loncih. V to revščino prihaja Kristus Kralj. Na koncu bo prišel in ne bo ga moč spregledati. Zanesemo se lahko le na Njegovo besedo, ostalo bo prešlo. Nebo in zemlja bosta prešla, Njegove besede pa nikakor ne bodo prešle. Luka v včerajšnjem evangeliju zaključuje z vprašanjem: “Bo Sin človekov, ko bo prišel na zemljo, sploh našel vero na zemlji?”

Bistvo je očem velikokrat prekrito. Danes v evangeliju vidimo Jezusovo pozorno opazovanje. Ne izgubi fokusa in ni ga mogoče pretentati. Ko drugi opazujejo veličino templja, se sprašujejo o mojstrih, ki so ga naredili, On vidi ženo. Ženo brez imena in premoženja. O njej vemo, da je uboga in da je vrgla dva kovančka v zakladnico. Dala je vse, kar je imela. Ne gre za besedo, ampak za dejanje, za življenje. V ženi vidimo veličino in svobodo, dala je srce. Bogu ni treba dati veliko, samo vse.

Katera je največja, ključna Božja zapoved? Jezusov odgovor je ljubezen. Ljubezen, ki je smer, vodilo, način in je konkretna. V ljubezni do bližnjega je ljubezen do Boga. Izkoristi trenutke milosti, ki so lahko tudi trenutki bolečine. Na grobu se ne zadovolji z ikebano, s svečo. Ljubiti Boga z vsem srcem in ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse sveče in urejeni grobovi. Dopusti, da skozi ljubezen začutimo tudi bolečino, saj se tu začne prava, čista ljubezen.

Z Jezusom je nastala Cerkev, ki so ji takrat rekli Pot, ki je bila še kako živa, misijonarska, krhka. Jezus je spet na poti in hodi z nami, živi z nami. Je živi evangelij ulice. Z njim se srečata tako izgubljeni kot tisti, ki je čakal. Jezus te ne presliši in spregleda, ampak sliši tvoj klic po odrešenju. Koliko pa ti čakaš in potrebuješ Jezusa? Kdaj ga vidiš, kdaj ga spregledaš, kdaj nimaš časa zanj? Daj, vstani, kliče te! Boš zmogel pokazati nanj, spregovoriti o njem, živeti zanj? Blagoslova na poti. 

Večkrat nam evangeliji predstavljajo Jezusa na poti, ko se pridruži nekemu človeku že na poti. Takrat prisluhne vprašanjem, ki domujejo v njegovem srcu in ga vznemirjajo. Jezus nam razodeva, da prebiva povsod, hodi z nami in nas doseže tam, kjer smo. Ne hodi v naglici, nima naprej pripravljenih odgovorov, ampak nas posluša, tako s srcem kot z ušesi. Bodimo romarji, zaljubljeni v evangelij. Ko bomo iskali Gospoda, je on prvi, ki nam prihaja na poti z neizmerno ljubeznijo. Razločujmo, na kaj je naše srce v resnici navezano in napravimo prostor Bogu. Srečno skupno pot!

Mladenič je pritekel k Jezusu. Kdo je bil Jezus zanj? Kaj je želel od njega? Poznaš koga, ki teče k Jezusu? Kako drugače je, ko nas Jezus vzljubi. Ko vzljubi mladeniča, ki ne samo pozna zapovedi, ampak se po njih trudi živeti. Moli, prosi, išči. Ko se odpreš eni kreposti, z njo pridejo njene sestre kreposti. Naj v tebi zaživijo darovi. Bil si pri izviru življenja, pri Njem, ki mrtvo obuja, obupno dela smiselno in prestrašeno osvobaja. Voščim ti veselja v Gospodu. Si ljubljen Božji otrok!

Že prejšnjo nedeljo je Jezus vzel otroka in ga postavil kot model, kako priti v nebeško kraljestvo. Na začetku je bilo vse popolno, ljubljeno, vse je spominjalo Nanj. Nato pa pridemo do moža in žene, ki sta njegov odsev in njegova zamisel. Človek naj ne loči tega, kar je Bog združil. On je tisti, ki združuje, Hudi Duh pa je tisti, ki razdira. Otrok je neroden in ljubek. Ko joka, ga stisnemo k sebi. Ko ga je strah, ga zaščitimo in potolažimo. Pustite otroke, naj pridejo k meni, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Vsak otrok je znamenje, dokaz in upanje, da Bog še ni popolnoma obupal nad nami. Bodimo Božji otroci.

Jezus bi lahko osnove opravil v dveh lekcijah, mi pa bi naredili delovne zvezke in učbenike ter o vsem razglabljali na dolgo in na široko. Ker to tudi počnemo, smo dobili občutek, da stvar obvladamo. To pomeni, da prisotnost gasilskega doma v vasi prepreči vse požare, ki bi se tam lahko zgodili.

V Božji besedi slišimo, da nas kič in navlaka ne delata to, kar smo. Bodimo iskreni in posledično preprosti. Vse, kar se dogaja v Cerkvi, se dogaja v občestvih. Če nekdo čudežno ozdravi, se ob njem navduši ali pa spreobrne marsikdo. Kako malo je potrebno, da se zgodi večno življenje.

Jezus je spraševal, kaj ljudje pravijo, kdo je on. Ne sprašuj se, kaj v resnici veš o Jezusu. Vprašaj se, koliko ga čutiš in ljubiš. Koliko ti v resnici pomeni. Koliko v resnici spreminja tvoje odločitve, tvoj okus za modo, glasbo, tvoje obnašanje, laži, jezo, dobrodelnost, vero … Jezus vidi naše misli. Ko boš naslednjič želel biti prvi, nič ne bo narobe, če boš komu to mesto prepustil, mu dal besedo, veljavo. Biti zadnji lahko po Jezusovo pomeni biti prvi, samo iz druge strani moraš pogledati.

Hromi hodijo, slepi spregledajo, nemi govorijo … Jezus nam pravi: “Kdo sem zate? Za koga me imaš? Kakšnega me želiš? Sem primeren za tvojo družbo, za tvoj način življenja? Ali moram spremeniti način delovanja, da me boš sprejel? Ti je zaradi mene neprijetno? Te spravljam v zadrego, če bi drugi vedeli, da sva si blizu, da sva prijatelja? Kaj praviš … kdo sem? Se me sramuješ?” Jezus nam kaže pot. Ti veruješ vanj? Mnogi želijo znamenja in dokaze. Čemu potem še vera? Kaj ti bodo dokazi, če veruješ, če imaš vero? Hodi za Jezusom in ne prosi, da On hodi za tabo.

Začeli smo novo šolsko in veroučno leto. Koliko tvojih načrtov in sklepov je ali pa bo pokopanih in ti nič ne koristijo sami po sebi. Bodi močan in se nič ne boj.

Tudi Jezusu so pripeljali gluhonemega. Ti pa se odpri Božjemu klicu. Na Njegov klic se je umirilo morje, hudič je odšel, ti pa prisluhni, odpri oči in spoznaj, da nisi več sam. Še vedno je upanje, da se mnogo sklepov uresniči. Povabi Gospoda in mu prisluhni, da boš besedo prepoznal in jo slišal.

Te dni smo bili na RadŽivimu za mlade. Skozi iskanje svetosti smo prihajali do Božje volje. Kaj avtor svobodne volje predlaga in kaj se zgodi, ko njegov predlog sprejmem? Kaj pa, ko ta predlog postane moja odločitev in Jezus Kristus postane moja smer? Kaj je zares temelj tvoje vere? Tak trden temelj, ki se ne podre ob prvem dvomu, posmehu …? Komu dajem pravico bivanja v svojem srcu? Srce je veliko bolj domače z življenjem kot pa s smrtjo, z radostjo kot pa s turobnostjo, z Gospodom kot pa s tlačanstvom. Veselo avanturo z inventuro srca!

Velikokrat se izgovarjamo, da ne prepoznamo Božje volje. Jaz to razumem kot to, da ne vemo, kako bi jo prelisičili. Želimo, da je po naše, Bog pa naj ima občutek, da ga nismo dali na stranski tir. Tako smo pred odločitvijo. Vera je odločitev, izjemna milost in dar.

Danes se v Božji besedi tresejo tla. Kljub temu pa je to beseda, ki poživlja, oživlja in tolaži. Prav tako je ostra, zareže in je sol na rano. Svoboden si! Odloči se! Gospod je naš Bog, ki mu bomo sledili.



Kaj se zgodi, če kot kristjan nekaj minut na dan posvetim Bogu? Kaj se zgodi, če Bogu odklonim najlepši del dneva? Kaj se zgodi, če Bogu temeljito izročim misli? Kaj se zgodi, če mu izročim svoje srce?

Danes praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja. Kdo je bližje sinu in kdo ga bolj ljubi, če ne njegova mati? Marija je dišala po Bogu, še preden ga je rodila. On jo je prepoznal in ona ga je spominjala na Evo. Moja duša poveličuje Gospoda. To, da sem ljubljen, ni moje delo, ampak njegova norost. Ne boj se! Vzklikaj: “Moja duša poveličuje Gospoda!”

Olimpijske igre potekajo. Za nekoga trajajo 50 ali 60, za nekoga 70, mogoče tudi 100 let. Na koncu pa se zagotovo zgodi podelitev kolajn. Vzemimo te igre kot življenje in kolajno kot sodbo. Lahko se zgodi, da kdo izpade, je izključen. Vsi si želimo slišati glas Sodnika, ki reče: “Pridi, vestno si treniral, dobrodošel v življenje!”

Jezus pravi, da kdor veruje vanj, gotovo ne bo nikoli žejen ali lačen. Jezus je kruh življenja. Mi smo njegovi ljubljeni otroci. To šteje in to je največja kolajna, naš največji dosežek.

Smo sredi zelo odmevnih olimpijskih iger. Koliko garanja, odpovedovanja, krivic in obupavanja je bilo s strani športnikov ... Vsi bi morali dobiti zlato medaljo, ampak je število kolajn omejeno. Kristjani računamo, da bodo športniki prevzeli naše poslanstvo oznanjanja. Ne, dragi kristjan. To bo ostala tvoja in moja naloga. Športniki so vse pustili in se posvetili športu. Kje pa se to pozna pri nama? Veliko lakote po Kristusu vam želim - spoznajte, najdite, verujte in pričujte!

Svoboda je breme. Neka odločitev pa je težka. Si upaš prositi? Kako močno si upaš prositi? Prosi in vztrajaj, Gospod pa se bo bojeval. Razmisli, kaj prosiš in kakšen je namen tvoje prošnje.

Najprej kličemo Gospoda, da nam pomaga, ko pa se začne pot osvoboditve, ki traja, obupamo in nam to ni več všeč. Bog nas vabi v svobodo, ki terja odgovornost, ta pa terja odločitev.

Zakaj gremo na dopust? Dopust sem začel koristiti, ko nisem več zmogel tempa, sem bil utrujen od obveznosti in so me stvari začele presegati. Manjkala mi je volja, srčnost, navdušenje in strast. Od tod nato stresanje slabe volje in stres. Kot pastir pa tako ne morem delovati, saj so pričakovanja velika.

Duhovnik ni nekdo, ker je zato primeren, izžreban, ker gara, si je zaslužil …, ampak je poklican in čuti, da je on tisti. Doživel je srečanje z Gospodom, zato se od njega pričakuje, da bo vodil Gospodovo čredo. Maham vam iz RadŽivima in mirno rečem, da imam rad, če tako rečem, ta dopust.

Jezus kliče tiste, ki jih sam želi poklicati. Ne kliče jih, ker so mu simpatični in imajo dobra priporočila. V vsakem poklicanem se izraža Njegov hočem. On vse dela po nas. Iz nas, iz mene, iz tebe ne dela specialcev, zvezd, rekorderjev, ampak občestvo, družino, Cerkev …

Tako se rojeva skupnost znancev, ki postajajo občestvo prijateljev, sester, bratov. Morda pa ravno zato tako nasprotovanje Cerkvi, ker že dva uboga, poklicana v Gospodu, ločita pleve od zrnja ali pa izganjata demone. Ko nas Jezus kliče, on to želi. Ko ti odgovarjaš, tudi želiš?

V navidezno t. i. varno krščanstvo nam pomaga nepoznavanje Jezusa, svetnikov, Marije, nauka Cerkve … Raje živimo v zmoti, kakor bi zavzeli stališče, ki bo skoraj gotovo sporno, zaničevano, nazadnjaško – krščansko.

Z leti smo krščanstvo zamenjali za varnost, jo udomačili in jo naredili pohlevno. Če želimo biti kristjani, moramo nekaj narediti, ne samo sedeti v fotelju … moramo odriniti na odprto (tam se šele dogaja;)). Moramo tvegati. Tvegali bomo začudenje prijateljev, sosedov, sodelavcev, ker izročamo življenje Jezusu.

Tvegajmo! Ni je hujše nadloge, kakor je neveren oz. vraževeren kristjan.

Spomnimo se evangelijske žene, ki že leta boleha in trpi zaradi zdravilcev ter zapravlja čas, a ima upanje. Stiska jo pripelje do Jezusa Kristusa. Vsi kličemo Jezusa, ko smo v stiski. Bog ni naredil smrtnosti, ustvarjen si za večnost. Bog ti želi odpreti srce, um in vero. Še v taki temi lahko najdeš Boga. Sinovi in hčere, ne bojte se, samo verujte!

Bodi tisti, ki ga Bog ozdravlja. Dotakni se roba njegove obleke. On pa se bo ustavil pri tebi. Že zdaj ti daje roko, daje ti samega sebe. Čisto zares.

Kdo me uči živeti? Starši, družina, prijatelj, brat duhovnik in čista Božja roka. Kaj pa takrat, ko sem se znašel sredi neurja? Ko se dvigne vihar? Takrat smo prepuščeni sami sebi, ker naš Bog spi, saj smo mi pozabili, da je On z nami.

Pavel pove, da nas je Božja ljubezen pripeljala do tega, da ne živimo več sebi. Nikoli nismo prepuščeni sami sebi. Z Bogom na krovu je vedno varno, tudi sredi neurja, ko On spi. Bog ne ukazuje samo morju in viharju, ampak tudi tebi, v neurju prestrašen, dobri kristjan.

To leto je bilo zelo težko, a hkrati leto milosti. Zdaj je zaključek veroučnega leta, ki je bilo za razliko od ostalih na daljavo. Pa je bilo res le to leto na daljavo ali pa mogoče celo bolj živo?

Bodimo hvaležni za to leto, za naš čas, za naše leto. Imamo občutek, da skoraj nič ni ostalo? Ni čisto tako, dogajajo se stvari, ki so našim očem skrite. Drobno seme vere vendarle raste in ponudi močne korenine, raste z nami, daje upanje … Mnoga semena vere res obrodijo, mi pa jih dajmo gojiti.

Kaj me žene in s čim se hranim? Današnja nedelja nam postavi na mizo edino hrano za življenje sveta. Ne sme nam zmanjkati časa za hranjenje, za življenje, ker je to nevarno. Kar naenkrat nam bo Jezus postal tuj, ker bomo mi slabotni.

Didahe, eden izmed prvih katekizmov, pismo apostolov, govori o hrani, govori o evharistiji. Govori o edini hrani, kruhu moči, kruhu, ki je Jezus Kristus, ki nam daje moč, da gremo skozi napore celotnega življenja, tudi čez greh, celo čez smrt. Boh žegnaj!

Danes praznujemo praznik Svete trojice - Oče, Sin in Sveti Duh. Najbližje nam je Sin, ki pa velikokrat spregovori o odnosu z Očetom. Pravi: “Jaz in Oče sva eno.” Jezus prav tako velikokrat omenja Svetega Duha (krst, spreobrnjenje na gori). Sveti Duh nam daje veselje, radost … nas napolnjuje. Po njem smo podobni Bogu.

Priznajmo si, kako malo pravzaprav vemo o vsem tem in pomislimo, koliko smo vložili, da bi vedeli več. O Jezusu vemo nekaj zgolj o pravem človeku. Očeta si lahko domišljamo kot Stvarnika in starčka v oblakih. Sveti Duh pa je za nas otročje zadovoljiva podoba majhnega golobčka. Kako torej praznovati nedeljo Svete trojice? Prisluhnimo božji besedi. Danes gradi na celotni osi človeštva, od začetka do konca.

Mojzes nas izziva, da naj se vprašamo, če se je kdaj zgodilo, da je bil kdo tako blizu Bogu? Jezusove zadnje besede pa so bile: “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.” Kaj še čakaš? Pojdi!